Gledajo postrani
oguljeni zidovi starih hiš,
ki so zrasli na prsteh praveka.
Gledajo z očmi sivke
iz ptičje perspektive
da postajam boječe majhna.
Gledajo me iz zasede mest
ko stoje otrpnem da ne padem.
Kdaj sem izgubila pravo smer?
Odgovorov ne najdem.
Zato sprehajam se s potoki cest,
ki hodijo še više
od streh zapetih v betonski greh
in hodim mnogo tišje.