Zelena rjuha pregrinja zemljo.
Z dihom akacije omamlja resnico,
razpeto v krilih burje.
Na ostre stene kamnov
si nizam mala sonca.
Pogled osedla bele konje neba.
Rada se oziram v nebo.
Takrat sem žejna zemlja,
presušena od burje
in slabokrvnega sonca.
Plima trav prerašča resničnost
v okrušenih nasmehih kamnov.
Ne vem, kaj čutijo kamni.
Mogoče težo preobložene zemlje,
ki jim zastira rebra neba.
Morda jim godi božanje burje,
ko izgorevajo v lubju sonca.
Ne vem, vsak ima svojo resnico.
Ne dojemam skrivnosti neba.
Iz drobnega peska zemlje
mi gradi zgubane grozde kamenja.
Včasih, ujeta v pijanost burje,
se posujem z drobirjem resnice.
In stečem za soncem.
Nad tišino rosnih kamnov
rezgetajo v odtenkih majskega sonca
utrujeni vranci neba.
Vedno glasnejše fanfare burje
prežemajo z zvoki resnice
počasen utrip zaskorjene zemlje.
Postala sva le prah kamnov,
živa zakopana v bledi zemlji.
Omrtvičena v mrku sonca
slišiva samo še krokarje lastnega neba.
Navada vsakdana je bedna resnica,
ki jo v najin dom nalaga burja.
Nakodrana burja pleše čez majsko nebo.
Na zloščenih kamnih počiva mlado sonce.
Iz nedrij zemlje kipijo vonji tisočerih resnic.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
