GLOBINA

GLOBINA

Vnovič sem pogledal v temen vodnjak
prepoln turobne tišine
na površje se je vračal nejasen odsev
radovednosti moje, iz skrivnostne globine.

Spomnil me je na stanje človeka,
ki ga živi in usmerja ves vidni svet
zemlja prepolna bitij še čaka,
da vidi v njej vsak svoj odsev.

Nisem se mogel spomniti ničesar
kar bi ovrglo to misel grenko
resnično imamo v sebi globine,
ki bodo sprejele žetev vseh let.

Sem sličen sleherni zorani poljani
posejani s semeni tega sveta
razraščajo se plodovi nečesa
v duši bo prikaz kaj vse sem požel.