Nikoli se ni posušila
voda na akvarelu let.
Le kje živi prosojna dolgolaska
iz boemske četrti, se sprašujem,
ki je taborila na moji prešiti odeji,
ko je risala s trsko s kadilom
kroge po zraku podstrešne sobe,
med tem, ko je iz gramofona
angažiran nosljal Bob Dylan,
o časih, ki da se spreminjajo...?
Še se spomnim njenega indijskega krila,
filigranskih prstanov in korald,
ter vonja po jasminu,
ki se je mešal s sladkobnim
iz tlečega jointa v žadastem muštiklu šiše.
Okrogle, velike rjave oči
so me božale s pogledom,
medtem pa so srage dežja
risale čudne podobe na steklo,
kot čutni vitraži so ponikale postrani,
veter jih je drsal v sledi.
Tam sem ostal, sredi akorda,
s kitaro, ležerno,
v preskoku časa, tam,
z zvitim tobakom za ušesom,
zamrznjen v času in prostoru,
večno mlad in nor nanjo,
na tisto zasanjano jutro,
zaljubljen v življenje,
v dnevu nikoli izsanjanih sanj.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
