Danes moje misli objemajo tebe,
mama;
med tisočermi mamami
si le ena,
edina,
od spočetja do smrti
samo zame izbrana.
Le ena. Ena sama,
za vse življenje –
za ljubezen,
za varno naročje,
za nežnost, za igro,
in za učenje...
Tvoja mehka beseda
otroške korake usmerja;
le tvoja dlan lahko solzo v srcu obriše
in tvoja milina nariše na ustnice smeh.
Toda, veš,
mama,
tudi zdaj, ko sem velika,
in vse do zadnjega diha,
želela bom le toplino v tvojih očeh.
Dolgo je bilo potovanje,
o, mama;
tako boleče samotno,
ko sem te v drugih obrazih iskala...
V čistih izvirih ljubezni srce sem pojila,
na izgubljenih poteh,
tuja je dlan moje solze sušila.
A duša,
duša le molče je čakala,
da na tvojem obrazu
bo luč zasijala...
In,
da me nekoč boš morda prepoznala.
Ker,
le ena si,
edina in ena sama
od rojstva do smrti –
zame izbrana.