Moj pogled se izgublja
v krošnji velikega drevesa pred okom moje sobe;
od zime izsušene veje
željno srkajo toplino sončnih žarkov,
ki bo listom vdahnila zelenilo
in v njih prebudila novo življenje.
Valovanje ptičjega petja v zraku
z nežnim žgolenjem polni moja ušesa
in se, prepleteno z otroškim vriščem,
zliva v harmonijo pomladi.
Zadnje pomladi,
ki sem jo še uzrla skozi to okno.
Zasnjano zdrsi pogled v notranjost
in se sprehodi po stenah,
kakor da bi jih hotel pobožati.
Koliko smeha in solz je za vedno zapisano vanje.
Brez besed mi šepetajo pesem;
tisto pesem,
ki se je pisala leta dolgo –
pesem življenja...
Pesem o otroški razposajenosti,
o prvih negotovih korakih,
o domačih nalogah in težkih računih,
o solzicah najstniških ljubezni,
o toplih objemih, zaupljivih pogovorih
in..., da, tudi o bolečini,
sanjah in brezmejnem hrepenenju...
Le spomini bodo še ostali,
v teh stenah –
skorajda tri desetletja spominov
v zidovih mojega doma.
Je mar to res bil moj dom?
Je bil??
Morda mi srce nekoč zašepeta odgovor..
V sebi se tiho nasmehnem -
na pragu življenjske jeseni
prvikrat zrem v tisto pravo,
resnično pomlad.
Mojo pomlad..
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
