TUDI JAZ NE SPIM

Zdaj, ko čutim, da ne spi,
ko so utrujene veke prelahke,
da bi prekrile hrepeneče misli,

zdaj, ko potuje po zvenih mojih besed
izrečenih na zabavi
in poskuša ujeti kak drobec,
ki je bil morda namenjen njej,

zdaj, ko vem, da bi me neskončno rada opozorila nase,
a tega ne bo storila, prav iz ljubezni
in bo svoje velike sanje skromno pospravila v skrinjo nedosegljivih želja,

zdaj tudi jaz ne spim.
V mislih lovim njene poglede
in božam njen obraz.

In pri tem imam občutek,
da sva na nek način,
skozi to pesem,
povezana za večno.
Ali vsaj za trenutek,
zdaj,
ko zapiram oči.

zelo mi je všeč!

Hvala.
Tako življenjsko zveni, a ne?

mhm... tako zelo življenjska, nezakomplicirana... se mi zdi, da zveni še bolj globoko, ker je napisana z moške strani!

že nekaj časa se ukvarjam s tem, ali je res neobičajno, da moški tudi čutimo, ali si eni pač upamo to priznati (in smo na to ponosni), drugi pa to raje zanikajo.

neobičajni so tisti, ki ne čutijo

jaaaa! v zaprtih očeh in nespanju se rojevajo tiste večne povezanosti.. dober vrstni red opisa in počasni iztek v konec pesmi. všeč mi je.