MOLK

Tu in tam se oglaša
brez glasu
luknja v zvoku.
Ne stok,ne krik,
brez imena.
Otopel jezik,
razcepljen sladokusec,
ko se svita več ne sika.
Pod jezikom sol,
ne zebe kar je slano,
skeli v spomine,
čez rob sanj,
onkraj risov.

Le veter stoka
in liste pometa,
tuli,
ko v luknjo se tlači,
razpiha spomine
in onemi,
ko sanje prezrači.

Onkraj risov
ne stok,ne krik,
brez imena,
nemi kolobarji jezika
in nihanje molka na vse strani
tišine.