Povabilo članom Vala k sodelovanju

Na obronkih tišine,
vse rodi se, vse mine.

Na obronkih tišine...
si sonce in mesec podajata roko,
kdo vodil bo leta kolo.

Na obronkih tišine...
Morana, boginja smrti in zime
počasi zabriše sledi bolečine.

Na obronkih tišine...
Svarošič rodi se,
da v temnih nočeh daruje topline.

Na obronkih tišine...
Lada čašo ljubezni nalije,
Živino seme življenja vzklije.

Na obronkih tišine...
nov dan, leto, tisočletje,
rodi se in mine.

V ta prežarčen s tèmo svet
Zbran ob Ognju gledam spet,
Ko se ròsa v led hrustáni,
Ob pijači in ob hrani.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí,
Iz bližin vseh naših domov
Vozi naše v védje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí,
Z naših upov spétih daròv
Pelje voz v zavétje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí
Je, v očeh pozórnih odsév,
Sin Koléde, naših, vzcvetél.

Ogenj molim – lístje lesà
Je posvétil v sòje zlatà,
Ko s hrustálno gre kočijo
Klícat žítja, da živijo.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí,
Iz bližin vseh naših domov
Vozi naše v védje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí,
Z naših upov spétih daròv
Pelje voz v zavétje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí
Je, v očeh pozórnih odsév,
Sin Koléde, naših, vzcvetél.

Vidim, Ogenj v mnogih očeh
Zbranih k Soncu, eden od vséh,
V sŕčjih vseh evrópskih domén
Znánih nepokórnih plemén.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí,
Iz bližin vseh naših domov
Vozi naše v védje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí,
Z naših upov spétih daròv
Pelje voz v zavétje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí
Je, v očeh pozórnih odsév,
Sin Koléde, naših, vzcvetél.

Sveti se plezálcev knez
S praporjev kot v gozdu kres,
Na knežéči vsaki višini,
Naših lik božanstev v bližini.

Vladimir Veligor

Tovariš Mraz

Kratki svetlobe so časi,
Noč je posrkala dan,
Sínov Stribógovih že glasi
Z ledom prekrivajo dlan.

Režejo glóžje oči ti,
Led pod podplati boli,
Mora vsesplošna pa grozi ti,
Bliža se zora mrazí.

Star sivi mož te pogleda,
Mraz ti je kri ohromil,
Kdor le mu zvest je, se zaveda
Da pa ostane še živ.

Novemu Soncu in tebi
Dar smo, Kračún, dali v žar,
Da bi približali te k sebi,
Da ti za nas bóde mar.

Mótre, da ljub nas obiščeš,
Peli v kolédski smo čas,
V srcih da naših dobro iščeš,
Da spet se vrneš med nas.

Črna so krila prekrila
Sonce svobodno nad nas,
Ko te je volja prebudila,
Zvesti smo ti, stari Mraz.

Nismo pohlepni več židi,
Vsem smo tovariši mi,
V družbo zdaj našo ti še pridi,
Bodi tovariš naš ti.

Vel si čez hoste in stepe,
Gledal sovragu v oči,
S snegom prekril si hribe lepe,
Vode okámenil si.

Krila si zmrznil od ptice,
Vid jim v leden dal ovoj,
Križarskim tankom gosenice
Zvezal si s cépi v zastoj.

Kadar pobeliš naravo,
Pomnimo tvoj lepi dar,
Pomnimo zmage sveto slavo,
Se ne predamo nikdar.

Našel pri nas si iskano,
Voljo svobode v vse dni,
Naj ti na znanje bóde dano,
Pridni zelo smo bili.

BOJ BOGOV

https://literarni-val.slovenianforum.com/t3985-boj-bogov#13074

Lučka

MEDDIHI

https://literarni-val.slovenianforum.com/t3979-meddihi#13063


SVIT VALOVNIK

BELA OMELA
na beli brezi
pomeni
bel strohnel les.

Bela omela
se ne zajeda v čvrsta mlada drevesa.
Ta so lepa brez okrasja.

Bela omela
je vilinska ogrlica,
ki jo nadenejo vile.
Tako obdarijo drevesa
in jim polepšajo rogovilaste krošnje.

Bela omela
je sveta.
Omete črne pege,
omete lise strahov.

Bela omela
sklene bele jagode v molitev
in vile takó očiščeno pesem odnesó
tja, kjer se pravkar rojevajo
nova usta,
nov glas.

Vile plešejo vedno le
radosten ples.

.... in opogumil se je soimenjak

super

LP NN

Pozdrav Novakovi

ja, vile so na delu. definitivno.
lep poklon vodi.
z veseljem všečkam.

V hladnem jutru v kakor si kočije

Sonce gorske stene v sij razsíje.

Kaj pa sivo tam po skalah pleza,

Mačje-barvnih, kakor to je breza?

Gams s kopiti, zlatoroga préna,

Ali medved v skal višin grebena?

Gams kopita ne bi ‘mel kovana

In medvedu ne bila vihrána

Koža dlak bi v smer Stribóga sina,

Ki brzí ga vŕhov skal ostrina.

V hladnem jutru s Soncem obsijanim

Knez Obráten pleza k vrhom znanim.

K vrhom znanim, da bi gorsko vilo

Videl lepo, saj se bo zgodilo,

Mesca dlan mu dana v potrditev

Je bila, ko včeraj ostra britev

Rezala je, kakor v rosi kosa,

V gorske vile videnja izpròsa.

Tam med vrhe iglaste ko pride,

Za ušesa da mu glas privide,

Ne zave se, kje se res končuje,

Kje se Nav skoz zemljo razteguje.

In zagleda rajsko že postavo,

Ve gotovo, našel pot je pravo.

Take barve sije ne kamnina,

Steklo niti, niti ne kovina.

”Kaj te, knéže, semkaj je vodílo?”

Čuje v rajskem glasu gorsko vilo.

So dlani pred čelom se pokrile

Mu in vili noge priklonile,

Reče: ”Zdravo, gorska vila zala,

Ali moja žena bi postala?”

Pa ozre se k Soncu gorska vila,

Ki oblakov mu obraz prikrila

Rahlo jata je, da manj že sije,

K njemu zopet, da mu voljo zbije:

”Žalostne so Kranja, Gorotána

Gore lepe, kar je pokopana

Ljudstva volja, kar so meči dani

V njih že dele. Časi nepoznani

Prišli bodo, dolga njih je mera,

Da se zopet vrne stara vera,

A do tega časa žalovale

Bomo sestre, jaz in vse ostale.”

Knez Obráten more ne verjeti,

Da ne dajo v res se mu obeti.

Sonce bolj še roj oblakov skrije,

Sin Stribóga v mraz bolj zrak zavije.

A znaméne niso volje zbile

Mu, besede da do gorske vile:

”Nismo, dívka, mi se še predali,

Nove sile kmalu bomo zbrali,

Ogri bodo, bodo še Bolgari,

Prišli semkaj, lokov gospodarji,

Da bo volja Rodu spet odkrita,

Kakor v časih kneza Ljudevíta.

Bodi ti še zdaj na moji strani,

Da žarijo srčnih ok mi gláni.”

Pa ozre se k Soncu gorska vila,

Ki oblakov mu obraz prikrila

Rahlo jata je, da manj še sije,

K njemu zopet, da mu voljo zbije:

”Oj, ne kliči podkve kosoóke,

Da držijo modro-žilne roke

Vam, ne bodo k sreči pomagále,

Večje muke bodo ljudstvu dale.

Pride čas že, a ne v tvojem času,

Ko odzval se narod nas bo glasu,

Ti pa pojdi, pusti žalovati

Mene tukaj s sestrami in brati.”

Knez Obráten more ne verjeti,

Da ne dajo v res se mu obeti.

Sonce bolj še roj oblakov skrije,

Sin Stribóga v mraz bolj zrak zavije.

A znaméne niso volje zbile

Mu, besede da do gorske vile:

”Prosim, dívka, reci, kaj storiti

Moram, kar že, da te moč dobiti

Je, saj mora, mora bit gotovo

Neko delo, da ti voljo novo

Daje lepo, žalost ti odvrne,

V volje Pèrka nèbesne srebrne.”

In na nebu gorskem se pojavi,

Ptič svobode, s krili da pozdravi

Sonce zlato, kneza, gorsko vilo,

Da znamenje slednji bi odkrilo

Se in ona res tako opazi,

Kneza dívov jasni so ukazi.

S Sonca lica grejo vstran oblaki,

Z leg Pozvízda zginejo še mraki.

Reče dívka: ”Taka želja moja

Je, odpravi naj se noga tvoja

Tja do Rima, mesta stare slave,

Kam tečêjo vse sledi krvave.

In želim si, da bi tvoja bíla

Kakor žena, več ne gorska vila,

Tvoja roka papeža ubije

Naj, da malo žalosti mi skrije.”

Kakor Sonce zopet, raz oblakov,

Kakor zrak še, manj držeč že mrakov,

Knezu lice isto mu zasije,

Še oči mu, v volji veselíje.

Da razume voljo gorske vile,

So pred čelom se dlani pokrile.

In v pozdravih se svobode ptice

Knez Obráten spravi s skal police.

V Rim sloveči, temnega plamena,

Kjer je prestol podlega plemena

Križa, tjakaj, čez kraljestvo Pavje,

Knez Obráten takrat se podal je,

Da ubije, v gorske vile plana

Lóda Tíne, zvêruškega kana.

Mu besedo gorska vila dala

Je, da žena njega bo postala,

Če jo mogel bi razveseliti,

V Rimu starem papeža ubiti.

Gre čez stare kraje Furlanije

Kadolája, preko Benečíje,

Prek visoke gore še Apnene,

Prek dežele nékdanje Raséne,

Da doseže, ko se čas zamenja,

Rim sloveči, zidan iz kamenja.

Temna lica, temne slutnje v zraku

Vidi tukaj, v kraju vdanem mraku,

Kjer pred noži le oklep varuje

Te na cesti, v gradu kdor domuje

Ne, v palačah, ki so se izbrale,

Da bi kune tem v njih domovale.

Hitro glas po Rimu se prevaja,

Da sedaj se Vršni knez nahaja

V Rimu starem. Moral se je skriti,

Da ga ne bi mogli uloviti

Krvolóki, v Rimu domujoči

Že od nekdaj, v tej deželi vroči.

Ko po cestah tlakov tam sprašuje,

Kje da papež v Rimu tem domuje,

Mu na znanje ulic glasi dajo,

Da nikoli oke ne spoznajo

Ga od blizu. Kaj mu je storiti,

Da bi mogel papeža ubiti?

Pa je zvedel, da v tem mestu vlada

Vsem Maruša, lepa žena mlada.

Kakor pajki papeži so zanjo

Vdovo črno, s srcem vdani vanjo

In od njene volje pokončani,

Ko ji niso več dovolj predani.

Vest že v Rimu dobri čas prehaja,

Da sedaj se Vršni knez nahaja

V Rimu starem. More se ne skriti,

Da ga ne bi mogli uloviti

Krvolóki, v Rimu domujoči

Že od nekdaj, v tej deželi vroči.

More skriti ajdovske ne rásti,

Barvo lica, breze kot med hrasti,

Ne oči še, bukve kot med bori,

Niso dani mu mirú odmori.

Hitro njega v Rimu izsledijo,

Vzet življenje v mukah mu želijo,

Da v veselje bode že Rimljanov,

Saj krvi je željan bog kristjanov.

Že okoli njega tam je zbrana

Tolpa kopij v soj ostrin kovana.

Knez Obráten more izprosíti,

Da z Marušo hoče govoriti.

Pa bogovi so mu srečo dali,

Da k Maruši so ga pripeljali

Že Rimljani, da se ji predstavi.

Pa Maruši v njega je postavi

Vid pozdravljen, da je dovolila,

Da se z njim bo tam pogovorila.

Kaj je dalo, v Rim da pripotuje,

Ga Maruša zala tam sprašuje.

Knez Obráten pa se ji predstavi,

Voj ojmínov zadnjih vdanih Slavi,

Ki po Istri in po Karnijóli

Skrivajo po hostah se okoli.

Mu besedo gorska vila dala

Je, da žena njega bo postala,

Če jo mogel bi razveseliti,

V Rimu starem papeža ubiti.

Pa Maruša, njega od prevzeta,

Da po mislih se srebót prepleta

Ji o njemu in njegove volje,

Da svobodi je še vdano polje,

Mu predlaga, čemur ni izbire,

Saj po njej se v Rimu dajo mere,

Da življenja bo po njej končana

Lóda Tíne, zvêruškega kana,

Sila bitja, če noči ostane

Troje tukaj, kjer so nje sobane,

V Rimu temnem, varen pred drhaljo

Že pod njeno vladajočo haljo.

Knez Obráten more ne verjeti,

Da so svetli mu tako obeti,

Da minilo papeža življenje

Bo in hkrati videl bo cvetenje

Kneginje še, ki Rimljanom vlada,

V volji sladki od ozíra Lada.

Krvolóki, v Rimu domujoči

Že od nekdaj, v tej deželi vroči,

Blizu njega bodo ne stopíli,

A veselje dal bo gorski vili,

Saj gotovo žítja pot končana

Bo od Lóda, zvêruškega kana.

In Maruša v kupice nalije

Vino sladko, ki po cvetju sije,

Da nazdravi s knezom z Gorotána,

Ki ji volja njega je predana.

Kakor hitro kupic zven odbije,

Se po grlih ga vsebina zlije,

Knez Obráten in Maruša zala

Sta tako se v Rimu tam spoznala.

Oj, kraljestvo krone od železa,

Le spomin je v tvojo trdnost veza

Časov slavnih, senca njih ostala

Si kot truplo, ki ga sla preklala

Črnih ptic je, še samo imena

V ti je sila, svêtlost, nrav plemena.

Ta Oglej je, kjer ti Sonce vzhaja,

A za Kranjce, kjer le to zahaja,

Lik od časov, ko bila požgana

Mesta tu od kana so Bojána.

Znan zahod si v tebe vzhodu meri

Knez Obráten, vračajoč se v veri,

Da nevesta njemu gorska vila

Bo, saj njena želja se storila

Je pred dnevi, vest mu je poznana

Že o smrti zvêruškega kana.

On, kako, le ve, se je zgodilo,

Kaj mu smrt je, papežu, storilo,

Da Maruša ga je zastrupíla,

Ki sta z njo tri dneve vino pila.

In vesel se Gorotánji bliža,

Ki jo tlači podlo pleme križa,

Saj zagledan, kakor v vzhod, je v čase,

Ko se narod zopet vidi vase,

Da njegova volja se ohrani.

Prenoči še na oglejski gráni,

V zgodnje jutro, Sonce ko pozdravi,

V gore svetle znane se odpravi,

Da vesela v gorske vile lica

Da veselje njega od novica.

Tam med vrhe iglaste ko pride,

Za ušesa da mu glas privide,

Ne zave se, kje se res končuje,

Kje se Nav skoz zemljo razteguje.

In zagleda rajsko že postavo,

Ve gotovo, našel pot je pravo.

Take barve sije ne kamnina,

Steklo niti, niti ne kovina.

Sonce, ki mu prej je v pot sijalo,

Si oblakov v lica je nabralo,

Ko veselo dívko on pogleda,

Njenega se malo manj zaveda.

Hoče že se njej tam prikloníti

In besede srečne ji odkriti,

A opazi njenih ok jasnino

In poznano lic še ne milino.

Reče: ”Dívka, naj na znanje dano

Bóde tebi, žítje je končano

Lóda Tíne, zvêruškega kana.”

Sonca lica z dimom so obdana,

Z istim licem kima gorska vila,

Ko nebesa bolj so se zmračila.

”Zdaj pa, dívka, bodi, no, vesela,

Saj boš moja, kakor si želela

Sem napravil,” knez veselo pravi

Tam v med vrhov gorskimi višavi.

”Žalost moja, knez Obráten, skrila

Bi gotovo, če bi ga ubila,

Papeža že, roka lastna tvoja!

Ne pa rimskih spletk že smer razvoja,

Ne od one tínske že vlačuge,

Ki postavlja ene, v smrt da druge.

Nisi vrnil v lica mi veselje,

Moje nisi prav izpolnil želje,”

V teme volje pravi gorska vila,

Kakor v zraku se je naredila,

Isto še po nekaj času v kneza

Mislih, srcu, v srečnost mu zareza.

Kakor da bi Sonce mu preklela

Tam beseda, v kamen ga povzela,

Da enak bi zraven gorski steni

Že postal tam, zdaj je v molka mreni.

Žalost vsa in v neuspeh spoznano,

Kar mu v Rim je bílo potováno,

Le obrne se od dívke lica,

Neodzváno v njega volji klica,

Take barve sije ne kamnina,

Steklo niti, niti ne kovina.

In odpravi v znano se dolino,

Da držal bi v žítju domovino,

V časa zimi njeno še zelenje,

Brez da videl bi si poželenje.

Gre, a čuti, da ga je prijela

Tam za ramo, da bi mu zapela:

”Knéže, vedi, da je taka Dólja,

Da prerokov se izpolni volja,

Ko bo tisoč temnih let minilo,

V tvoji volji novih žit bo vzklilo,

Takrat tvoja ti postala žena

Bom, dežela bo osvobojena.”

Gorska vila žarek je postala,

Da oblake s Sonca je pregnala

Lic; Obráten pa je šel v dolino,

Branit svojo v solzah domovino;

Klic njegov pa Grúden naj ohrani:

”Slava Rodu – mrêjo naj Rimljani!”