V hladnem jutru v kakor si kočije
Sonce gorske stene v sij razsíje.
Kaj pa sivo tam po skalah pleza,
Mačje-barvnih, kakor to je breza?
Gams s kopiti, zlatoroga préna,
Ali medved v skal višin grebena?
Gams kopita ne bi ‘mel kovana
In medvedu ne bila vihrána
Koža dlak bi v smer Stribóga sina,
Ki brzí ga vŕhov skal ostrina.
V hladnem jutru s Soncem obsijanim
Knez Obráten pleza k vrhom znanim.
K vrhom znanim, da bi gorsko vilo
Videl lepo, saj se bo zgodilo,
Mesca dlan mu dana v potrditev
Je bila, ko včeraj ostra britev
Rezala je, kakor v rosi kosa,
V gorske vile videnja izpròsa.
Tam med vrhe iglaste ko pride,
Za ušesa da mu glas privide,
Ne zave se, kje se res končuje,
Kje se Nav skoz zemljo razteguje.
In zagleda rajsko že postavo,
Ve gotovo, našel pot je pravo.
Take barve sije ne kamnina,
Steklo niti, niti ne kovina.
”Kaj te, knéže, semkaj je vodílo?”
Čuje v rajskem glasu gorsko vilo.
So dlani pred čelom se pokrile
Mu in vili noge priklonile,
Reče: ”Zdravo, gorska vila zala,
Ali moja žena bi postala?”
Pa ozre se k Soncu gorska vila,
Ki oblakov mu obraz prikrila
Rahlo jata je, da manj že sije,
K njemu zopet, da mu voljo zbije:
”Žalostne so Kranja, Gorotána
Gore lepe, kar je pokopana
Ljudstva volja, kar so meči dani
V njih že dele. Časi nepoznani
Prišli bodo, dolga njih je mera,
Da se zopet vrne stara vera,
A do tega časa žalovale
Bomo sestre, jaz in vse ostale.”
Knez Obráten more ne verjeti,
Da ne dajo v res se mu obeti.
Sonce bolj še roj oblakov skrije,
Sin Stribóga v mraz bolj zrak zavije.
A znaméne niso volje zbile
Mu, besede da do gorske vile:
”Nismo, dívka, mi se še predali,
Nove sile kmalu bomo zbrali,
Ogri bodo, bodo še Bolgari,
Prišli semkaj, lokov gospodarji,
Da bo volja Rodu spet odkrita,
Kakor v časih kneza Ljudevíta.
Bodi ti še zdaj na moji strani,
Da žarijo srčnih ok mi gláni.”
Pa ozre se k Soncu gorska vila,
Ki oblakov mu obraz prikrila
Rahlo jata je, da manj še sije,
K njemu zopet, da mu voljo zbije:
”Oj, ne kliči podkve kosoóke,
Da držijo modro-žilne roke
Vam, ne bodo k sreči pomagále,
Večje muke bodo ljudstvu dale.
Pride čas že, a ne v tvojem času,
Ko odzval se narod nas bo glasu,
Ti pa pojdi, pusti žalovati
Mene tukaj s sestrami in brati.”
Knez Obráten more ne verjeti,
Da ne dajo v res se mu obeti.
Sonce bolj še roj oblakov skrije,
Sin Stribóga v mraz bolj zrak zavije.
A znaméne niso volje zbile
Mu, besede da do gorske vile:
”Prosim, dívka, reci, kaj storiti
Moram, kar že, da te moč dobiti
Je, saj mora, mora bit gotovo
Neko delo, da ti voljo novo
Daje lepo, žalost ti odvrne,
V volje Pèrka nèbesne srebrne.”
In na nebu gorskem se pojavi,
Ptič svobode, s krili da pozdravi
Sonce zlato, kneza, gorsko vilo,
Da znamenje slednji bi odkrilo
Se in ona res tako opazi,
Kneza dívov jasni so ukazi.
S Sonca lica grejo vstran oblaki,
Z leg Pozvízda zginejo še mraki.
Reče dívka: ”Taka želja moja
Je, odpravi naj se noga tvoja
Tja do Rima, mesta stare slave,
Kam tečêjo vse sledi krvave.
In želim si, da bi tvoja bíla
Kakor žena, več ne gorska vila,
Tvoja roka papeža ubije
Naj, da malo žalosti mi skrije.”
Kakor Sonce zopet, raz oblakov,
Kakor zrak še, manj držeč že mrakov,
Knezu lice isto mu zasije,
Še oči mu, v volji veselíje.
Da razume voljo gorske vile,
So pred čelom se dlani pokrile.
In v pozdravih se svobode ptice
Knez Obráten spravi s skal police.
V Rim sloveči, temnega plamena,
Kjer je prestol podlega plemena
Križa, tjakaj, čez kraljestvo Pavje,
Knez Obráten takrat se podal je,
Da ubije, v gorske vile plana
Lóda Tíne, zvêruškega kana.
Mu besedo gorska vila dala
Je, da žena njega bo postala,
Če jo mogel bi razveseliti,
V Rimu starem papeža ubiti.
Gre čez stare kraje Furlanije
Kadolája, preko Benečíje,
Prek visoke gore še Apnene,
Prek dežele nékdanje Raséne,
Da doseže, ko se čas zamenja,
Rim sloveči, zidan iz kamenja.
Temna lica, temne slutnje v zraku
Vidi tukaj, v kraju vdanem mraku,
Kjer pred noži le oklep varuje
Te na cesti, v gradu kdor domuje
Ne, v palačah, ki so se izbrale,
Da bi kune tem v njih domovale.
Hitro glas po Rimu se prevaja,
Da sedaj se Vršni knez nahaja
V Rimu starem. Moral se je skriti,
Da ga ne bi mogli uloviti
Krvolóki, v Rimu domujoči
Že od nekdaj, v tej deželi vroči.
Ko po cestah tlakov tam sprašuje,
Kje da papež v Rimu tem domuje,
Mu na znanje ulic glasi dajo,
Da nikoli oke ne spoznajo
Ga od blizu. Kaj mu je storiti,
Da bi mogel papeža ubiti?
Pa je zvedel, da v tem mestu vlada
Vsem Maruša, lepa žena mlada.
Kakor pajki papeži so zanjo
Vdovo črno, s srcem vdani vanjo
In od njene volje pokončani,
Ko ji niso več dovolj predani.
Vest že v Rimu dobri čas prehaja,
Da sedaj se Vršni knez nahaja
V Rimu starem. More se ne skriti,
Da ga ne bi mogli uloviti
Krvolóki, v Rimu domujoči
Že od nekdaj, v tej deželi vroči.
More skriti ajdovske ne rásti,
Barvo lica, breze kot med hrasti,
Ne oči še, bukve kot med bori,
Niso dani mu mirú odmori.
Hitro njega v Rimu izsledijo,
Vzet življenje v mukah mu želijo,
Da v veselje bode že Rimljanov,
Saj krvi je željan bog kristjanov.
Že okoli njega tam je zbrana
Tolpa kopij v soj ostrin kovana.
Knez Obráten more izprosíti,
Da z Marušo hoče govoriti.
Pa bogovi so mu srečo dali,
Da k Maruši so ga pripeljali
Že Rimljani, da se ji predstavi.
Pa Maruši v njega je postavi
Vid pozdravljen, da je dovolila,
Da se z njim bo tam pogovorila.
Kaj je dalo, v Rim da pripotuje,
Ga Maruša zala tam sprašuje.
Knez Obráten pa se ji predstavi,
Voj ojmínov zadnjih vdanih Slavi,
Ki po Istri in po Karnijóli
Skrivajo po hostah se okoli.
Mu besedo gorska vila dala
Je, da žena njega bo postala,
Če jo mogel bi razveseliti,
V Rimu starem papeža ubiti.
Pa Maruša, njega od prevzeta,
Da po mislih se srebót prepleta
Ji o njemu in njegove volje,
Da svobodi je še vdano polje,
Mu predlaga, čemur ni izbire,
Saj po njej se v Rimu dajo mere,
Da življenja bo po njej končana
Lóda Tíne, zvêruškega kana,
Sila bitja, če noči ostane
Troje tukaj, kjer so nje sobane,
V Rimu temnem, varen pred drhaljo
Že pod njeno vladajočo haljo.
Knez Obráten more ne verjeti,
Da so svetli mu tako obeti,
Da minilo papeža življenje
Bo in hkrati videl bo cvetenje
Kneginje še, ki Rimljanom vlada,
V volji sladki od ozíra Lada.
Krvolóki, v Rimu domujoči
Že od nekdaj, v tej deželi vroči,
Blizu njega bodo ne stopíli,
A veselje dal bo gorski vili,
Saj gotovo žítja pot končana
Bo od Lóda, zvêruškega kana.
In Maruša v kupice nalije
Vino sladko, ki po cvetju sije,
Da nazdravi s knezom z Gorotána,
Ki ji volja njega je predana.
Kakor hitro kupic zven odbije,
Se po grlih ga vsebina zlije,
Knez Obráten in Maruša zala
Sta tako se v Rimu tam spoznala.
Oj, kraljestvo krone od železa,
Le spomin je v tvojo trdnost veza
Časov slavnih, senca njih ostala
Si kot truplo, ki ga sla preklala
Črnih ptic je, še samo imena
V ti je sila, svêtlost, nrav plemena.
Ta Oglej je, kjer ti Sonce vzhaja,
A za Kranjce, kjer le to zahaja,
Lik od časov, ko bila požgana
Mesta tu od kana so Bojána.
Znan zahod si v tebe vzhodu meri
Knez Obráten, vračajoč se v veri,
Da nevesta njemu gorska vila
Bo, saj njena želja se storila
Je pred dnevi, vest mu je poznana
Že o smrti zvêruškega kana.
On, kako, le ve, se je zgodilo,
Kaj mu smrt je, papežu, storilo,
Da Maruša ga je zastrupíla,
Ki sta z njo tri dneve vino pila.
In vesel se Gorotánji bliža,
Ki jo tlači podlo pleme križa,
Saj zagledan, kakor v vzhod, je v čase,
Ko se narod zopet vidi vase,
Da njegova volja se ohrani.
Prenoči še na oglejski gráni,
V zgodnje jutro, Sonce ko pozdravi,
V gore svetle znane se odpravi,
Da vesela v gorske vile lica
Da veselje njega od novica.
Tam med vrhe iglaste ko pride,
Za ušesa da mu glas privide,
Ne zave se, kje se res končuje,
Kje se Nav skoz zemljo razteguje.
In zagleda rajsko že postavo,
Ve gotovo, našel pot je pravo.
Take barve sije ne kamnina,
Steklo niti, niti ne kovina.
Sonce, ki mu prej je v pot sijalo,
Si oblakov v lica je nabralo,
Ko veselo dívko on pogleda,
Njenega se malo manj zaveda.
Hoče že se njej tam prikloníti
In besede srečne ji odkriti,
A opazi njenih ok jasnino
In poznano lic še ne milino.
Reče: ”Dívka, naj na znanje dano
Bóde tebi, žítje je končano
Lóda Tíne, zvêruškega kana.”
Sonca lica z dimom so obdana,
Z istim licem kima gorska vila,
Ko nebesa bolj so se zmračila.
”Zdaj pa, dívka, bodi, no, vesela,
Saj boš moja, kakor si želela
Sem napravil,” knez veselo pravi
Tam v med vrhov gorskimi višavi.
”Žalost moja, knez Obráten, skrila
Bi gotovo, če bi ga ubila,
Papeža že, roka lastna tvoja!
Ne pa rimskih spletk že smer razvoja,
Ne od one tínske že vlačuge,
Ki postavlja ene, v smrt da druge.
Nisi vrnil v lica mi veselje,
Moje nisi prav izpolnil želje,”
V teme volje pravi gorska vila,
Kakor v zraku se je naredila,
Isto še po nekaj času v kneza
Mislih, srcu, v srečnost mu zareza.
Kakor da bi Sonce mu preklela
Tam beseda, v kamen ga povzela,
Da enak bi zraven gorski steni
Že postal tam, zdaj je v molka mreni.
Žalost vsa in v neuspeh spoznano,
Kar mu v Rim je bílo potováno,
Le obrne se od dívke lica,
Neodzváno v njega volji klica,
Take barve sije ne kamnina,
Steklo niti, niti ne kovina.
In odpravi v znano se dolino,
Da držal bi v žítju domovino,
V časa zimi njeno še zelenje,
Brez da videl bi si poželenje.
Gre, a čuti, da ga je prijela
Tam za ramo, da bi mu zapela:
”Knéže, vedi, da je taka Dólja,
Da prerokov se izpolni volja,
Ko bo tisoč temnih let minilo,
V tvoji volji novih žit bo vzklilo,
Takrat tvoja ti postala žena
Bom, dežela bo osvobojena.”
Gorska vila žarek je postala,
Da oblake s Sonca je pregnala
Lic; Obráten pa je šel v dolino,
Branit svojo v solzah domovino;
Klic njegov pa Grúden naj ohrani:
”Slava Rodu – mrêjo naj Rimljani!”
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
