Za M.K.
Kaj naj ti povem,
ko se jesen naslanja na drevje?
Poldnevi med šumi fotografij,
s katerih so zrli svetniki
v prostor z glasom in dlanmi,
oblikovanih v motive simbolistov,
so zašli.
Pred vrati predavalnic so stali le tisti,
ki so verjeli, da opombe ne veljajo
za bistvo svetov, ki sva jih pojasnjevala,
tisti, ki so v slogu videli več od kopij
neobstoječih originalov, opazujoč
igro psa in gospodarja.
Proti mračnim karikaturam,
ki slikarstvo enačijo s spletkami,
ki v baptisterijih ne zaznajo glasbe,
ki se obračajo od Winckelmanna
in vlagajo možgane v leksikone,
za razpoloženja, hojo po robu
prepada in izzive v daljavah,
ki se meglijo v listanju med slikami,
prekipevajočih reko notranjosti.
Kaj naj ti povem,
ko se jesen naslanja na drevje,
ki bo z naju odvrglo neuporabno
listje, ki je preživelo kozmične
menjave? Hvala za veter,
ki je branil, da se nisem spremenil
v pošast iz Boschevih platen!
Zdaj sva oba lažja za tisto,
kar je gnilo na oddelku,
dvigujeva se in kroživa
vsak pod svojim obnebjem,
ki ju zažiga isti eter.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
