Sredina v umetnosti

Preden umreš
se zbudiš
v sredino realnosti.

Stojiš in se izgovarjaš v tisto, kar nima govora.

Odložiš oko in se zvrneš iz svojega pogleda.
Sled predaš sili, ki se gleda. Vidva,
drug drugemu vrata, popkovina podobnosti,
ki kaže in skriva v notranjost,
sta seznama nedokončane vidnosti.
Razdalje brez mere. Dialoga brez besed.
V padanju iz lastnega kričanja.

Hrbtenici vtisneš vzgon in zbežiš
do svoje kosti, v spomin. Globoko
kot barva, premagan kot pisalo. Vzmet,
ki te drži natančneje kot struktura
ali njen zven. Bolj zvesto kot te zasleduje
lastna kri in njen grob.

Na poti do govorice si.
Nikoli za ali pred njo.
Njen jezik in požiralnik.
Njena usta in sok.