Izginjajoča obzorja

S kazalci so nas usmerili v močvirje,
kamor smo položili stvari,
med nas, ki smo zasedli podstrešja,
si razdelili ključe,
da bi odprli tudi vrata v spodnje
prostore, kjer so bili shranjeni kolesa
in sadje.

Mesta in gozdovi so počasi vznikali,
veter se je zapletal med jezike,
ki smo jih z vnemo posvojili
in ni zmanjkovalo ur za ležanja
pod krošnjami, za pogovore,
ko smo obnemeli med oblaki.

Gledali smo, kako gradijo ceste,
postavljajo stolpe in vgrajujejo
okna, ki niso prepuščala dni,
kako delijo mesto na celice,
ki jih varujejo tujci.
Ko smo nastopili v predavalnicah
so nas obdarovali s praznino,
nam razkrili imena stvari,
ki so imela isti izvor
in nas poučili o estetskih trikih.

Sprva smo plačevali najemnino,
preverjali arhive in menjavali založbe,
potem smo začeli trgovati z zrakom
in s steklenicami svetlobe,
s katerimi smo zdravili hrbte,
ki so bili privezani k železnim stolom.
Takrat so tudi zrak razdelili
med tiste, ki niso, in tiste, ki so.

Dovolj smo videli,
da lahko zapustimo umetne soseske,
namesto nas delajo računalniki,
dvigamo slušalke in razmišljamo o tem,
da bi naselili opuščene vrtove,
kjer ni ne starih ne novih prerokov,
iščemo tiste, ki ne delijo
in vsako uro celimo rane v meji,
ki zeva za nami.

Všeč mi je, kadar se pesem napiše v enem samem dihu, kot se zdi v temle primeru. Sicer je pa zrak res že skoraj naprodaj, tako da ni čudno ... Ok, gremo tja, kjer ni prerokov.