Na morju

Miruje pristan v bonaci,
ribiči potrpežljivo krpajo mreže,
zvečer se podajo na pot
k staremu potopljenemu parniku,

ribe uživajo v svoji igrivi podobi,
smisel igre je prav v njej sami,
to igro ribiči vedno začutijo,
odidejo na širno morje,

tišina bonace jih premami v uživanju,
miru, brez hrupnemu opazovanju odseva lune na gladini,
odsev se zdi kot srebrna prevleka, ki ji ni konca,

konča se prav na robu pogleda,
od tam prihajajo nove jate,
srebrne kot sama lunina svetloba,

večer dobi temnejšo barvo,
srebrnina postane še bolj vidna,
jasnejša, bolj odsevna od same lune,

v takšni nočni svetlobi podvodno življenje
dobi svoj poseben ritem gibanja, življenja,
vsem srebrnina luči omamno kaže znake njihove igre,
ni ji še konca,

šele ob jutru se življenje umiri,
postavi pesem v svoj lahkotnejši zven,
srebrnina odleti na krilih ptic