Jutro pozdravov

Začne se dan s pozdravom sonca, ki mehko prebuja rastline in živali. Rosa počasi drsi čez liste, da napoji zemljo z energijo noči. Sanje so se ustavile, počasi se približujejo stvarstvu dneva, od misli noči se poslavljajo in pozdravljajo svetlobo kot nekaj običajnega, koraku sledi nov korak, hoji sledi ritem prihodnosti, tako pričakovane kot žarki skozi pajčolan pajkovih mrež, za srečo pobožam svoje misli ob pristanu neskončnega gibanja proti pričakovanjem, z vso močjo notranjosti pomislim na njo, v daljavi prizora ob mehkem dotiku mačice. Leti zdaj tros mladic, ustvarja rojstvo ob svetlobi in spokojnost ob temi. Luč zasveti močneje kot poprej, nekako se združi s celim telesom in bitjem ob sebi. Kosec striže grivo zemlje, ritem ubran, nikoli zdolgočasen, le upočasnjen v prebujanju življenja giba in misli. V gozdu pritajen, nežen zvok harmonije dvojstva, trojstva, vsak svojega svojstva nagibajoč se k slutnji po lepem, po čustvenem, v pozabljanju racionalnosti in dotiku stvarnosti. Smeh spomina pretrga turobnost, veselje suši rane, soli dodaja sladkost, opazujem samega sebe, kot otroku dajem upanje, kot otroku ponujam spontano igro, kot otroku ne vzamem želje, domišljiji pristavljam svoj čut sobivanja. Ugledam cvet v razpiranju, se ustavim in opazujem, počasi se združim z njim in poskušam dihati v ritmu cveta, tako ubranem, popolnem, združenem z naravo, kot podajanje roke staremu prijatelju, katerega odhod ponuja žalost, a srečo zanj in njegovo prihodnost. Privoščljivo privoščim ples mu ta veselja, želje polne ponujajo nov dah življenju, človečnost se ob tem ne ustavi, se krepi in gre naprej kot razpredanje pajkove mreže med dvemi drevesi.