Mark Ardent - Reka, ki teče

Naslov sporočila: Mark Ardent - Reka, ki teče Ned 20 Apr 2008 - 17:43

Taja & Ardent

Poslušam reko,

kako se bohoti

in se smeje...

kako govori...

venomer ponavlja...

mar ne razumeš?

mar ne veš?

Slediti toku,

brez postanka...

iti naprej,

preseči ovire

in biti gibalo...

kot reka,

ki teče.....

Postajam reka..

imam dva obrežja..

skoznja se prelivam..

šepetam zemlji, hranim rastline,

žuborim zvezdam...

mežikam popotnikom...

hrepenim po luni....

Slišim ko mi govore,

voda in luna sta eno...

pa vendar...

o luni le sanjam, odseva v meni...

zrcalim jo popolno...

a seči ne morem po njej.

Ko zaobjamem njen odsev

s svojimi nežnimi valovi...

se mi izmuzne kakor privid...

ki mi prepeva:

Postajam luna...

vsi menijo da svetim,

noč razsvetljujem,

se v vseh vodah iskrim..

navdih pesnikom sem

in zaljubljencem milina..

a sem mrtev kamen...

le sonca odsev...

Naslov sporočila: Zimska pravljica Tor 22 Apr 2008 - 16:33

Nuška & Mark Ardent

...Čas prihaja

vidiš snežink je že nebroj...

Moja roka v tvoji ko se večeri

brez besed, toplina naju ovije

sprehajava se, ognja žar v mrazu

v nama tiho tli...

Ujeti eno je mogoče,

si zapreti jo v dlani.

Vendar nujno se stopi,

Le kapljica od nje ostaja,

spomin v dlaneh zaspi.

In s spomini v srcu

po tej poti hodiva,

snežinke so, ostajajo

del naju, del najinega sveta,

in z ljubeznijo jih midva

v oči ljudi posipava..

Njih srca najdejo se v srcu,

snežinke zunaj tiho rajajo.

Z veselimi obrazi se sprehajajo

v soju tega snežnega neba.

In nosijo toplino v srcih,

katero jim podarjava.

Saj topline naju veže čas

vse odkar sva zrla si v obraz,

prepoznala Luč temačnega neba

spojila v Eno se, močnejša, ljubljena

ji slediva, jo vsem dajeva...

Le Ljubezen je tista, ki naju je ustvarila...

Naslov sporočila: Odsev v vodi Tor 22 Apr 2008 - 16:35

Napisala: Mark Ardent & Mirjana

Kaplja ob kaplji, miren tok,

drsečih sanj, prepletenimi s teboj,

ki se nasmihaš za oblaki,

ko tvoja toplina dotika gladino.

Lesket neštetih delcev gladino obsije,

z zlatom posute modre globine,

z nebeške modrine zlate refleksije,

nasmeh in dotik, toplina ne mine.

Vonj po soli, šum morja,

rahel veter se z lasmi igra,

vate usmerjene so oči,

vsaka misel svobodno odleti.

V očeh iskalca svoje refleksije,

se skriva odgovor vetra, svobodnjaka;

ptico v letu, sonce nad goro obsije,

in širjavam tem svobodna misel je enaka.

Kdo sem jaz in kje si ti?

bit mojega obstoja,

v šepetu zdaj veter da odgovor,

oči izrišejo jasno sliko na gladino.

Naslov sporočila: Tančice Tor 22 Apr 2008 - 16:37

Ujeta & Mark

Črna in temna, rahlo zatohla,

na lini rešetka, sobica majhna,

nešteto tančic mojo dušo zakriva,

tu sva, da eno za drugo spustiva.

Odpusti mi, Oče, ker sem grešila,

grehov prečudo velikih storila,

teža le-teh mi srce ubija,

hudo je, a bi jih ponovila.

Nobenih učinkov ne vplivov ne morejo imeti,

odpustkov besede na klic lastne biti.

Udejanjene želje nihče več ne vzeti,

niti o drugega težah mimo sebe soditi.

Je sobica majhna in temna v duše globinah.

Rešetke so dvomi in iskanje resnice,

nekje tam v sebi, svojih začetkov prvinah.

Nikdar ne odvržemo zadnje tančice.

Tančice mi spletajo niti kovinske,

me teža vse globlje potiska,

pomagaj mi olajšati vse te pritiske,

k tebi vpijem, kadar je stiska.

Potrebujem pomoč in toplo besedo,

in k tebi, prijatelj, prišla sem potožit,

saj ton več ne zmorem, poglej mojo bedo,

zato, le zato se mi po spovedi toži.

Tančice so padle na sobice tla.

Rešetka stopljena od Sonca toplote.

Se tema umaknila svetlobi je vsa.

Nihče ni imun na objeme dobrote.

Naslov sporočila: Med nebom in zemljo Tor 22 Apr 2008 - 16:38

Napisala: Vestalka & Mark Ardent

Spokojno tiho je vse.

Srečanje brez obljub.

Okoli naju lučk sto in sto,

nad nama zvezdno nebo.

le kaj je bilo, da sva prijela se za roko

in spojila ustnice v plah poljub?

Tisoč in še sto blesti se nemih zvezdic spodaj,

so odraz zlata na temnem nebu zgoraj.

V daljavi tiho je, le zvok bronastih zvonov,

je večen sen ogrnjen v plašč Eonov.

S poljubom izmenjana sta Pekel in Nebesa,

se barve združijo izpod Stvarnika peresa.

Ko roki prste združita v roko,

telo telesu eno, stopnice mavrične v nebo.

Obljube so vodilo v dejanja negotova,

nobena nova stvar od nove ni bolj nova.

Obljube ugasnile luči bi te sijoče,

skalile te srebrne vode bi tekoče.

Po dejanjem vzrokih glasnikov časov ne sprašujem,

Se svetlobe poti prepustim in z njo potujem.

Tisoč sto in novih sto besed s pogledi,

preseglo učinkov teh dotikov ne bi.

Naslov sporočila: V stepah zlatega peska Tor 22 Apr 2008 - 16:39

SUI & Ardent

Pojdi z menoj za oblake,

v stepah zlatega peska

našel boš moje korake,

kjer nebo Zemljo preseka

Iz modrine prihajam oblakov,

s potepov po širne te zvezdne modrine.

Vidim stopinje v zlatu, glas v stepah vedrine,

Zasledil sem sled, v daljavi korakov.

Čakam na robu te mavričnih barv,

kjer rumena se z zlato poljublja.

Sliši samo mila se glasba iz larv

in sled se v neznano izgublja.

V mošusa vonju se pravljično zdi,

v mavričnih barvah je lesk v očeh.

Svežina v zraku prijetno dehti,

ko sled se izgublja v novih sledeh.

Tiho sva našla mavrične steze

V mošusa cvetu si dušo opila

Zvezdnata nit zavezo zdaj veze

V pesku sva časa trenutke pustila.

Naslov sporočila: V plašču skrivnosti Tor 22 Apr 2008 - 16:41

Anja & Ardent

Ko se ogrneš v plašč skrivnosti

in nevidno svoje pridobi oblike,

se moči napiješ svoje vse sladkosti

in na koži čutiš svoji opojne te dotike.

Okušam vso to sladkost in mehkobo,

ko plašč me napaja, energijo mi daje,

začuda me zdravi, odganja tesnobo

ter nosi me s sabo v kraje neznane.

Za seboj puščaš sledi veličastne,

vrtovi v skrivnostnih vonjavah dehte,

ptic pesmi so mile in čaše medu slastne,

na nebu iz zvezd zapišeš svoje ime.

Je kje kdo, ki stopal bo po mojih sledeh?

Vse tja do zvezd, do raja, šel za menoj,

bi oblekel si plašč v mrzlih nočeh,

bi na nebu pustil ime za seboj?

Zapisane v zvezdah so zlatih na modri preprogi,

utrinki svetlobni so tebe zapis in tvoje sledi.

V plašču skrivnosti ogrnjen v zvezdni modrini

se raju približam in vstopim, ker tam si.

Naslov sporočila: V NOČI MESEČEVE SREBRNINE Sre 23 Apr 2008 - 15:25

avtorja: Mark Ardent & Ujeta

V čarobnosti mesečeve srebrnine

se v srebru lesketajo sence žuborečega potoka,

popotnika spod starega kamnitega mostu,

obsijanega s tisoč in še sto lučmi,

zvezd zlatih stalnih spremljevalk,

z nebeške, temne modrine...

Poletna toplina privabi ples miline

na stari most prav nežno in potiho po konicah prstov,

se tam naslonim, in zasanjano odplavam

z lučmi potoka in svetlobo zvezd,

nemo dovolim luninim žarkom

igro mojih las in mokrine...

Skozi tančico večerne meglice,

pronica vonj po jasminu, oranži in meti,

plavajoč v lahni sapi dišečega večera

nosilec sporočil iz sveta emocij,

neizrečen glas, nevidna globina pogleda...

in sede v naročje tvoje odprte dlani...

Prinesem si dlan k obrazu in vsrkam moč spominov...

Prvi vdih...

Ogrinjalo želja leže na mehka tla,

in v objemu sprejme te noči vročico...

večer... tvoj dotik mi pleše po hrbtu, tvoja sapa

se zaplete v svilen šal... jasmin... izdih...

Sprelet drgeta nemo v notranjost vabi,

pod zvezdami odpirajo se skrivna vrata...

Drugi vdih...

mesečina... je priča najinemu pogledu iz globočine...

in tišina si ne drzne zmotiti vročice... oranža... izdih...

Najde ta, ki išče najdeno, iskano,

izpolni se v popolno, potujoč v vlažni noči...

Tretji vdih...

šelest... veter oplazi najine ustne tik preden

se staknejo... rahlo... močneje... jezik... meta... izdih...

V stiku vodi pot iskalca po poteh skrivnostnih,

raziskujočega od zunaj, znotraj, notranjosti opojne...

Oranže vonj prepleta z vonjem se jasmina,

prostranost mete daje dihu čar svežine...

Potok teče tiho svojo pot, se ne ustavlja,

majhen val se sliši v noči, žuboreči...

Ko zvok v slanih kapljah se izgublja,

ni diha, časa več, se svet ustavi,

v brezčasnosti trenutka se zaljubljam,

še enkrat vonj pobožam, v dlan ga spravim.

V dlani vonj namen ima kot zlati prah ostati

prinešen tebi, z zvezdnega neba modrine.

Del te noči čarobne tebi v dar postati,

Dlan je topla; v njej zlato je v družbi mesečeve srebrnine.

» FOTOGRAFIJA IN PESEM