ZAJEC V KATEDRALI (ciklus)

Poletje

pojoča senca trna,
nebo kot siv labod:
oči utruja tihota.

mimo mimoz sva šla,
mimo kamnitih zrcal:
dokončno razvodenela,

pobarvana. ti, sonce in jaz,
dva topla psa, trije topi svedri:
skozi skrivnostno pomlad
nazaj v samotno jesen.



Kresna noč 2011

na nebu je bleda prikazen,
na bledu je pegasta žival:
kdo odrašča, kdo mežika
pred mojo svinjsko kajžo
brez okovja, brez vrat?

sinja gospodinja, vlak, brat, tat
polomljen kol, pozizan aparat!
nema zloba, pagoda, živa voda:
tisti trmasti trnuljčici jo opolnoči
nekakšen hud, marogast škrateljc
brezskrbno skoraj do kosti poliže.

alegorija, krt, ave marija, smrt:
pobožal sem krasto na kolenu
in pušpan v žilicah! spet opletam
kot še nikoli. ves metuljast, zloben,
ves skrotovičen: bogu podoben.

celo noč migljam, zorim, krilim, ukam
kot kresnica, kot kak preboden petelin
skupaj s plahimi, rdečimi zvoniki,
z nago, podivjano koštrunjo luno:

prilepljen na svoje predzadnje
razpacane črnobele litografije.



Neugnane brežine

pred durmi je groza, je vlak,
kvas in avitaminoza: položen
v predal ihtim tako enozložen,
tako repat. kot regrat nabran,
nanizan v polsteno nespečnost:

gologlav in nesrečen zidar,
zasidran na kljuki brez vrat.
mornar brez brežine, žid, mehur,
stoletje brez ur, bos migetalkar.

v zatilju so svečniki, je sreča,
je prhka svojat. tam so troblje,
tamtami, črnci, silno slepe žirafe:
savana, samota, oglarske kope, voda,
okopi, oboki, turki, svoboda. in kri!

z dolgim krepelom čistim črno ozadje,
s svojim omelom kričim, z lutnjo bedim,
ljubim obzorje, lažem, plah snubim ladje:
do sonca, do konca: kot kak rokomavh,
kot prazen sod, kot nerodno zbezljan idiot.



Le jaz sam

sivim. kadim kot grizli. vmes
tiho grizem klobaso. potrto
sedim, vse je dim. le strmim

v plazmo, v okovje, v brezčasje.
z medmeti brusim vejevje besed:
sebični vajenec, hun, vodovodar,

slepilec srn. slabokrvni črv.
oslepel bom in ne bo mi žal
vdanosti, sline, strun, tihožitja,

mitre in hlapca jerneja. mislim,
da bom najmanj enkrat nategnil
svojo sanjavo, slabokrvno muzo

z osvinčenim petrolejem. le kdo
bo takrat zbezljal križemkražem
kot kolovrat, kot vratar, ko bom

mrzel legel spat? le jaz, svež legvan
potrta potica, poznam sledilce sanj,
sok deklet, možnarje, svoj kamnolom.



Za jezom zajec

olupljen, kraljevski, osvobojen:
top kot toporišič, z ločili prežet,
rejniško rejen, bled do obisti.

zajec za jezom, kavka v košari,
balkanske ikone v sredozemlju:
vsega preveč - a vendar premalo.

noro! ti rečem, preden grem spat:
gromozansko dišeče. sintagma je
spet v sinagogi. moj jezdni zajec

skrivoma lupi mrzlo sebično kobilo.
je turek in paša, bel televizijski
snemalec. golt pa ima še kar zelen.

ne mine dan brez tistih svetih krav,
brez neurja in sončarice: slepe pege
so le še packe na zrcalu sodobnikov.

zjutraj pa zajec uplahne, se zajezi
do slutnje večera, do vnebovzetja,
do malih, okusno repatih dvoživk.



Ne čakaj me, mačja zibka

tako očitno sem mu podoben, da migetam,
rezgetam, da sem skrajno nečitljiv, da
sem kožuhovinasto prsten, povsem zajčji.

sem neugnano plapolajoč kot nekakšna
jaga baba! sem kot razcefrana dojilja:
a pobožnjakarski dojenec je rezgetal,

cepetal na vso moč, odbrnel v jeruzalem,
hitel čez kras v postojno, v črno jamo.
je tam pesjane križal? je mrtev stal?

spet dišim kot vodni pižmar, kot nosorog:
luna mi drgne podplate, ljubim kristjane!
le majhen pajac me moti v molitvi. bedim.

nekoč bom vohun, tako sem se odločil!
mačja zibka me čaka, vonnegut mi je brat:
le srne ravnajo še zadnje zaplate.



Maša

je plal pod ponjavo, dušebrižnik,
pikast kot marela. po sivi krožnici
je mezela luč, je brnelo bunkasto,
slepo božanstvo. rojenice so z oljem

primigale na brežino. ni bilo plime,
bilo je kesanje, dišal je bel obup:
do neba, v tercinah, pa še drugače.
nismo ga smeli spreminjati. le kdo

je drhteče mezel? maziljenec gotovo ne.
v zakristiji, oj, tam nihče ne gnezdi.
še rosa ne, morda le kak tih migetalkar,
le kak slok menih, kak zafukan tamburaš.

in mi smo ga jedli, okroglega križanca,
pasjo bolho, vehementno ustoličenega!
pa je še ostalo za tiste, ki so skrivaj
zijala pasli. tisti, ki bodo celo nekoč.



Samopodoba, posoda

imam rep in oči kot madagaskar,
en sam vrisk me je, en sam bič!
sem prešerna nogavica, kačji pik.

ljubim po načelu cirkularke,
iz čela mi poganja zdrob, sem
kot čriček. vedno veslam tja,

kjer ni muh, kjer je duh. v planici
srečam eno kožuhovinasto smrdokavro,
polizano lisico, dilco skakalcev, muho.

reče naj pojem, naj jo pojem, surovo,
naftalinasto, polno latexa, polno slin.
in storim miže, tako po polžje. mi pove:

dani, ti si ena taka biba.



Memento mori

odbil se je titanic in jutro
se je razpotegnilo čez poldne.
josip broz je zobatec brez nog.

vera ni opravičljiva, nevroza
ima značilen okus: kot partija,
kot pionirčki, kot ovseni lulčki.

še en zamah, še eno veslo, osel!
ne glej romantično, ne špegaj,
ponižno prisluškuj. tvoj ujec

je kupil srebrno helebardo. ti
pa še kar gostoliš kot šved,
in žena ti je izvalila pajka.

majcena jajčeca so na zavesah,
v votlini je kurji hrup. tihi
zveličar brni po dišeči ponjavi.



Praznovanje

in hop, dan kot tančica, kot tank.
brez borovnic, brez slačilnice, le
tih kot mehur, bled kot galapagos.

so leta šla, obletele so me muhe,
svatje so za vrati šli na limanice.
nobenega migotalkarja ni na spregled.

uvid v lupino ni vedno prijazen,
ni vedno prazen. s tolstim vampom
usiham, slinast od studenčnice.

kandelaber diši po bršljanu,
kamniške alpe so fuč. na polju
buče klokotajo nedeljo, dan

je baročno rdeč. v znojnem zatilju
mi bijejo bezgavke. sončnice imam
rad. gade tudi. in ni, da ni:

prijetno, vehementno, mehkuljasto.



Skozi Šentjur, navsezgodaj

migetalkarji so šli zarana
v rogaško slatino, a tete
ni bilo več tam. le tetiva
je bila ranjena. krčne žile

pa ne. papež je poapnel, mi
ne seže do kolen, vratolomec.
samovšečno sem se omehuril
na poti v zakotno zakristijo.

vse tja do šenjurja so mravlje,
očeta pikajo v jetra: pik, pik!
po teku mi vedno tekne cankar:
bolj kot križ, bolj kot kava.



Psyche

sem fluidem, povsem pretočen, celo ovsen.
nad mizo prhka luč, zmehčane sanje, zloba.
je v blejskem jezeru dovolj škrgoustk, bib?

svojat je nocoj spet v ladjedelnici: vsi
namazani do zob, do obzorja. mehurčkasti!
njeno telo je lažje od vode. bog diha strup.

jajca sem si napolnil s čičeriko, praskam
po stropu, brlim, pulziram. v očeh golobi,
na oknu mreže. srce je psihiatrični zvon.



Eno samo polje me je

ena sama pot: en kralj,
ena spaka. anekdota, ki
mrcvari molk. ena basen,

ena sama zatrdlina. sam
se bom le trudoma medil,
zato bom šel v idrijo

živo vodo pit, tam bom
pelin-ženi v očeh zaspal,
kmeticam molče dopuščal,

da ukajo, da se strdijo!
na polju snop, v njem je
bleda sekira, mati božja

nima preozke medenice,
nima goloba. vsakokrat
se neizbežno spogledujem

s kolovratom, ki si ga vedno
pred vnebovzetjem natreniram
z encimi, z zrnjem, z zajci.





Aleja

po poti so mimo šli vrečkarji, vsi potni,
zasopihano bledikasti, plašni kot konji.
po poti je stopala sladka smrt z nožicami
v olju, v prispodobi. štel sem na prste.

mimo sta šla dva moža: prvi je bil zajec,
drugi pa trubar. s turbanom na gugalnici
se je dičil konjederec; se je tiho zmotil,
da je danes več kot jutri. pa še to ne več.

mimo so šli trije napihnjeni, naphani,
nezmotljivi: vsak zase kot jerebice,
znotraj razklani, pikasti. za njimi
ne ena, niti dve, ampak cela čreda žab.

sekira takrat sploh ni padla v med, padalo
se ni niti odprlo. po domovini je rezgetal
partizan: nitkast, nor kot goba. brez nog!
ko je umiral, je kadil komunistično basen.

mimo sem šel jaz sam, zato se nisem pozdravil,
pozdravili so me v sirotišnici: z jerbasom
polnim klobas, polnim kamnov spotike. še danes
mi okorno diši osvinčeno steklo, idrijske čipke.



Stoštirideset in še čez

pihlja, pihlja! zori metuljčkasko
plah patriarh, oralno zelo čeden,
med nogami brez: dišeč ščegetavček,
poveljnik pedrov, car nove gverile.

urbanisti, anarhisti, pijani kristjani,
na vse strani hlapi brodolom! le kdo
me bo oplodil v luknjo srca? čigav konj
bo razbrazdal grintavce, novo skalovje?

kot šmarna gora mrhovinarsko bled, tih,
opeharjen utrujam: do dna, na sodni poziv,
do komolca. jaz brusim skrhan srp, peder
utrujeno molze svoje zmečkano kladivce.



Mlaj

jo gledam, ko bedi, ko mi ga
opazuje, ko mežika. budilka
je naravnana povsem na sobno

jakost. jambor brez glave,
vrisk brez klicaja, ušesca
kot sanje, packe na rjuhi.

voluharka, s tem cucljem te bom!
na bok se obrne, si jo pripravi
s kislino, z žimo. reče: le daj.