Nocoj pozabila sem zapreti vrata za seboj.
Ni bilo namenoma.
Ne vem,
kako se je to lahko zgodilo.
Zapah deluje, ključ je pravi
in ta gib mi je bil že avtomatski.
Kaj me je zmotilo?
Vsak je lahko videl mojo razpadajočo dušo.
In se naslajal nad nje odprtimi ranami.
A ti se nisi.
Prinesel si nežnih usten mazilo,
božajočega pogleda zdravilo.
In nisi obsojal,
le tiho si zaprl za seboj.
vrata so bila priprta
tvoj pogled begajoč
kot da vase si zazrta
naj kar odidem proč?
vidim - krvavi ti rana odprta
ozdravi te pogled moj božajoč
in ni sile! ne srebra ne zlata!
da kar izginil bi v noč
tukaj sem, le tiho zaprem ti vrata
Sabinca in voyager, 17.11.2007
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
