Soba, do vrha
napolnjena s
strganim dvomom o
smiselnosti sedanjosti
in zavozlana
s prekinjajočo se črto
predanosti.
Prestopanje med
ljubeznijo in sovraštvom
in tistim nekaj vmes,
ki je največ.
Sprašujem se, če
imam dovolj vsega,
a na koncu še vedno
postopam okoli
poznanega in tisočkrat
prebranega.
Me čaka isti konec?
Ali si bom tokrat
sestavila novega?
Brez konca je najlepše.
Čista neobremenjenost.