Včasih sama sebe zalotim, da pričenjam razpredati misli s stavkom:«Nekoč, ko sem bila mlada, je bilo vse drugače.« Zgodi se, da se že po prvih besedah ugriznem v jezik, a ne zmeraj. Zadnjič, na primer, sem bila na obisku pri Barbari K. in njenih treh otrocih. Pravzaprav so bili doma le njen soprog in mladež, kajti Barbara je bila zaradi rojstva četrtega še v porodnišnici.
»Ali lahko popaziš nanje? Samo za urico, toliko, da se naspim,« mi je že na vratih, ne da bi pozdravil, v zadnjih vzdihljajih dahnil njen soprog. Bil je bled, malodane siv v obraz, z velikimi podočnjaki in ko si je s tresočimi prsti popravil lase, sem, četudi se mi je že mudilo domov, prikimala. Bran, Boris in Bobi so planili name in malo je manjkalo, pa bi zgrmeli po tleh. Bili so glasni in čebljavi kot zmeraj, ko smo se videli. Na srečo sem imela v torbici zavitek bonbonov in ko sem jim ga pomolila, so zavihali nos in v en glas dejali:«Ne bomo, ne maramo jih.«
Od presenečenja sem zastrigla z ušesi: »Pa menda ne!«
»Če bi nam prinesla čokoladne, polnjene z marcipanom, potem ja,« je resno razložil Bran, ki je bil od trojice najstarejši.
»Ko sem bila jaz otrok, nismo…«
V en glas so se zasmejali.
»Ja, ja, ko si bila ti otrok, niste imeli bonbonov, pa banan in vroče čokolade. Vse vemo. Povedala nam je že babica!«
Včasih je bilo res drugače. Bonbone sem videla le ob rojstnem dnevu, ali pa še to ne, če nisem bila zadosti pridna.
»Od lenarjenja samo rit raste,« je imela navado reči, ko sem zavijala z očmi, kadar je bilo potrebno kaj postoriti.
Boris je medtem splezal na mizo in malo je manjkalo, da bi skočil na Bobija, ki se je po vseh štirih plazil po tleh. Zledenelo mi je srce.
»Ali vam povem pravljico?« sem jih poskušala utišati, a mi ni najbolje uspevalo. Starejša dva sta si podajala teniško žogico in se nista kaj dosti menila zame. S poslednjimi močmi sem jim predlagala, da bi naredili karamelne bonbone.
Fantje so se dregnili s komolci in mi sledili v kuhinjo, v kateri je vladal pravi kaos. Pojma niso imeli, kje je kaj, ker jim ni nihče nikoli dovolil, da bi pomagali pri kuhanju.
Pomislila sem, kako je bilo včasih drugače. Nisem še hodila v šolo, ko sem že pristavila krompir, očedila solato in prebirala fižol, ki se je potem na štedilniku kuhal celo dopoldne.
»Čirule čarule, mi smo čarovniki!« se je drl Boris, kajti zdelo se mu je več kot imenitno, da se je kuhinja spremenila v tovarno bonbonov. Karamelne ploščice smo stresli na prtiček in nestrpno čakali, da so se ohladile. Sem in tja je kdo od malčkov stegnil prstek in okus po karameli jim je bil več kot imeniten. S kleščami za orehe sem naredila več večjih in manjših bonbonov. Otrokom se je kar samo smejalo, bili pa so tudi nestrpni in lačni.
Na pladenj smo zložili bonbone, orehe, mandeljne, suhe krhlje, koščke mandarin in narezano jabolko. Kljub temu, da so bili kot živo srebro, sem vztrajala, da si je vsak naložil na krožnik toliko kot je mislil, da bo lahko pojedel. Čez pol ure na pladnju ni bilo več niti ene dobrote več. Brez odvečnih besed smo pričeli pomivati posodo. Bran in Boris sta se sicer škropila z vodo, a nič zato. Bobi pa je, ker je bil premajhen, z viledo krpo po svojih močeh brisal po tleh. Ravno prav siti, zadovoljni in tudi utrujeni smo se zleknili na kavč, se naslonili drug na drugega in lastnim ušesom nisem mogla verjeti, ko so si zaželeli slišati še pravljico.
Radovedno so napeli ušesa, ko sem jim pripovedovala o tem, kako je bilo včasih, ko še ni bilo pomivalnih strojev, televizorjev, telefonov in ogromnih trgovskih centrov. Brez besed so poslušali zgodbe o nabiranju borovnic, pa o zelju, ki smo ga kisali jeseni, pa o kruhu, ki smo ga pekli ob sobotah.
»Jutri bomo skupaj spekli jabolčni zavitek,« so dejali in stekli k očetu, ko se je, že malo boljše volje, prikazal na vratih.
Na kraj pameti mi ni padlo, da so lahko otroci srečni in zadovoljni že zato, ker jim damo odrasli priložnost, da tudi sami zavihajo rokave in pomagajo pri delu. Ja, danes je pa res vse drugače kot je bilo včasih.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
