Odsev

Pred pragom se obotavljaje ustavi čas,
za vrati čutim prepih boja,
v nizu strel besed odtavam tja nazaj.

Tlesk blazinic prstov me predrami,
slike se razblinejo, zvok ostane,
v svetlobi odtisa sence še ne mislim položiti vence.

Žarek povezne meglice nazaj na zemljo,
kapljice igraje prenašajo življenje,
čut nemirnemu potrpežljivo sveti pot,
ukradem sliko bližnjega,
se z njo postavim na odprto jaso,
povezne meč rezilo v tok,
mir spominom, sedanjosti čutilom.

S korakom tipaje, sprva premišljeno,
kasneje koraku tla trdneje,
srčnosti, glavi pozornost,
mehkobe cvetja dotik življenju,
v mestu in zelenju.