Zgrabim misel, vrtiva se v krogu,
prileti ptica, s krili razprši trenutek,
gib ustvari veter,
jo ponese dalje.
Voda zmoči in opere dan,
misel čista tava, brez cilja, brez namena.
V prostor stopi senca strahu,
ne more zreti ji v oči,
zbeži stran,
nemir ji je na njeni poti blizu,
mir oddaljen kot srečanje z njo.
Opazujem njuno spogledovanje,
ne potrebujem boja, le učenje brez znoja.