Misel mi stopiclja

Stopicljaje stopicam. Bosa uživam med lahkotnem žgečkanju tal.
Nenadoma zagledam star sprhnel hrast, skozenj katerega le tu in tam pokuka delec toplega sončnega žarka. Sega visoko v nebo, skoraj nad oblake. Želela bi si biti tam, na samem vrhu, tik po nebom. Bila bi zavetja drobnim ptičkam, katerih gnezdo je odpihnila zlobna burja. Bila bi tista dobra vila, ki bi trgala temne oblake z neba in jih stlačila v zemljo. Lahko bi bila vse, nad vsemi, sama.
Opazujem naprej in, joj, ta hrast ima neskončno mnogo listov, katerih šumenje se preliva v pomirjajočo melodijo narave, ki vabi in seže do srca. Predam se glasbi in pustim se zapeljati valovanju v ritmu vetra. Ne znam opisati občutka, ki se rodi in postane kot novorjenec vseh misli.
Tako lahkoten, nežen, tih in brezskrben objem sem prejela brzeplačno.
Le kje sem bila včeraj, predvčerajšnjem in še dan pred tem? Le kakšen je naš tok življenja, da ne opazimo daru narave, ki nas boža z rokami v slehernem koraku?

to zgoraj: hrastov objem za zapis od g. Hrasta.

..
listi najinega Hrasta v mesečini trepetajo,
veter Luni zašepeče: "veš.. radi se imajo."

tea oršanič je napisal/a:

to zgoraj: hrastov objem za zapis od g. Hrasta.

..
listi najinega Hrasta v mesečini trepetajo,
veter Luni zašepeče: "veš.. radi se imajo."

hvala vračam brezskrajno topel čuteč objem, ki prevzame vse skrbi in... se še priporočam za kakšnega lp