Čarovnica iz davnine

Iz predverja v sobano stopam
neslišno korak po korak,
v pajčevini zasveti se odsev,
čeprav oči pod težo vek objema mrak.

Violine zvok še žalostinke piše,
ko na stoletja pada sivi prah,
in čaka božji glas, da to obriše.

Ne budi se, ti mirno spi,
prenesi name le davnih dni spomine,
podobo mojo globoko vase skrij,
počakaj, da nepravi čas za naju mine.