KOLAŽI NAJINIH OBRAZOV

opazujem te ko gola paradiraš po antičnih galerijah
s svojim popolnim telesom
izgubljaš se ob zvokih niča
s tetovažo pod lopatico
demontiram vsak tvoj detajl vsak tvoj gib
morda sem te ošvrknil malce nelagodno
s kančkom prisile
ko sva ogledovala pompejanske slikarije
ko sva se potikala po ruševinah
(v zraku je bil vonj žvepla)
in občudovala slike na stenah
te popolne iluzije na rdečih ozadjih
na mavčnih podlagah
impregniranih z zajčjim klejem
meni so bila vedno všeč granatna jabolka z dolgimi sencami
tebi postavni mladeniči v kontrapostu s kratkimi …
skoraj usahlimi

morda se razlikujeva v marsikateri navidez nepomembni podrobnosti
ti si vedno občudovala Botticelijevo Rojstvo Venere
čeprav sem bil jaz zadržan zaradi njegovega dvomljivo naslikanega pejsaža
in sem prisegal s polno mero odgovornosti na Van Eycka
Gentski Oltar sem si postavil v središče moje sobe
v center pozornosti ...
v žarišče ...
začarala me je njegova trata z upodobitvijo vsake bilke
da sem skoraj malikoval čaščenje jagnjeta

zmrdovala si se in kujala
krožila s svojimi gibi gestakulacijami
vedno si bila mojster retorike
s pravilno izgovorjavo
s pravilno artikulacijo
a vendar ta hlad
hlad ki ubija v tistih skritih momentih
ko misel zastane …
in vsako racionaliziranje postane postan blebet neskončnosti
izgubljenih besed v kurzivah lingvistike
Wittgenstein je zopet izgubljen
paradira po hodniku v prisilnem jopiču bež barve
a reka vseeno teče in brzice lovijo odseve lomastenja pajkov
preskoči kamen in zopet zdrvi …
umivava si v njej vsak enega od najinih tisočerih obrazov
sklonjen zavezujem vezalko
in ti me opominjaš na plaho srno ki je stekla kot blisk preko jase
pravzaprav ne vem zakaj nisva presenetila želvo sklednico
na tem vsakodnevnem sprehodu po barju
zopet se skrivaš za dorskimi in korintskimi stebri
in si se mi nagajivo smejiš
ko sem si nadel drug obraz in prejšnjega skril
v enega od svojih stoterih žepov
kalejdoskopskih hlač s tankim robom

Leonardo je buden vso noč
sveče gorijo
zavese nihajo
vedno lep
v pedantni obleki
pridno je ustvarjal risbe
menjajoč srebrno iglo ...
s srebrnim skalpelom je seciral vsako potezo
ta anatom lucidnosti
deček ga je razočaral in sedaj se je posvetil slikanju Mona Lize
slika žensko s skrivnostnim nasmehom
z lakiranim sfumatom
dresira jo z mehkimi prsti po licu
vmes si čoha košato brado
pogled je odsoten a vendar blizu …
mož s tisočerimi obrazi
uporablja makovo olje in preko suhega sfumata nanaša lazure
nikoli ni bil ljubitelj močnega chiaroscura
ampak je vse skupaj zabrisoval
kot je zabrisoval svoje intimno življenje
svoj skript na bolusni podlagi
mudi se že cel teden na ustnicah
in ob robovih bo uporabil orehovo olje s kančkom sikativa
med njegovimi prsti čopič iz kunine dlake


ne vem zakaj ti ni všeč moja modra kopalnica
res je da je morda za ščepec nadrealistična
sonce nedolžno visi z ogledala
ko ožari zrcaljenje odsevov najinih tujih tisočerih obrazov
z nekakšnim prizvokom plahe nostalgije
na omari z visečimi vrati
še cel zavitek troslojnega toaletnega papirja
školjka sameva v kotu
kotliček klokota
tvoje sence iluzij in pajčevina v kotih
že rahlo od tvoje šminke umazana brisača
morda nevihta poneha srdito grmenje me spravlja v obup
Wagner je v polni ekspanziji strasti
njegova večna melodija me drevi drži pokonci
poslušava tretji radijski program
opero
Tristan in Izolda
(prenos iz metropolitanske opere)
najina pogleda sta odsotna
vsak v svojem svetu
kava prekipeva ker jo je ujela nespodobna ura
ostanki sladkorja po pultu in nekaj mravelj
pravzaprav je vse skupaj v odtenkih in robovih nians
kulminirajo valovi na ozadju kovinskega neba
kumulusi prežijo na sledi zaspanih letal
potniki kričijo
stevardese jih mirijo
rešena sva …
črna skrinjica že plove
veslava in se nespodobno hihitava
v rešilnih jopičih
fluorescenčne rumene barve
v tem kočljivem trenutku
ocean naju prevladuje ko te božam s koralami
izgubljen parnik se blešči pred pogorišči ledenikov
a vendar vse gre in se prebuja v nočnih morah
ob luninih menah

pocinkani pločniki odmevajo pod padci svinčenih kapelj
vsi že spijo …
smrčijo v obljudenih amforah
ljudje z enim obrazom
ljudje ki znajo živeti
zadovoljni v mehkobi prehoda
dneva in noči
ob izmenjavi letnih časov
a meni je vse skupaj nekakšna burleska
na silo odganjam nihilistične misli

stojim na grmadi
obtežen s pljunki
rabelj v rdeči kuti zakrit s kapuco
eden od njegovih tisočerih obrazov prižiga gomilo
zlobni obrazi vreščijo
le z eno podobo
inkvizitor stoji nadut pred grmado s prekrižanimi rokami

gramofonska igla preskakuje
le kdo še posluša vinilaste plošče
smejiš se in odgrinjaš odejo
pogledam na roza uro
dve je …
nežno vstaneš
prižigaš novo svečko in dodaš dišeče olje
opazujem te ko tipam za cigareto
pogled se mi zatakne na tvojem belem telesu
na tvojem znamenju
in potem se preselim z njim na točko na stropu
ropotanje matere z lonci ob tej pozni uri
prižgem cigareto in dim potegnem globoko vase
ko mi ti prineseš kozarec limonade
in se mi nasmehneš

Ta pesem Dušan mi je fascinantna, polna vtisov dvojine in hkrati ednine, zapis, ki te povleče v smeri urinega kazalca, da jo bereš, si jo jemlješ, se najdeš v njej, pa spet odrviš mimo. Všeč mi je tvoje navidez površinsko, a le na prvi vtis lahkotno dojemanje nje, kajti gre za tvoje globoke in močne občutke, ki jih s pridihom miru - do bralca pospremiš, z občutkom popolne jasnosti. Lepo!

Nuška Golobič je napisal/a:

Ta pesem Dušan mi je fascinantna, polna vtisov dvojine in hkrati ednine, zapis, ki te povleče v smeri urinega kazalca, da jo bereš, si jo jemlješ, se najdeš v njej, pa spet odrviš mimo. Všeč mi je tvoje navidez površinsko, a le na prvi vtis lahkotno dojemanje nje, kajti gre za tvoje globoke in močne občutke, ki jih s pridihom miru - do bralca pospremiš, z občutkom popolne jasnosti. Lepo!

Hvala Nuška za tvoje Mnenje!