Par besed o zgodovini izgubljenih obrazov

z upanjem zakrpaš paravan

iz strgane obleke
si narediš
burko

potem pa v samici
skozi rešetke trepalnic
strmiš v pas.

prilega se goli koži.

samo še globočina vzdiha te loči
od zadnje luknje
da potem lahko izdihneš upanje:

                                je modri ogenj
                                ki te dvigne kvišku
                                in v hipu klone   da                  
                                padeš kakor smrtoglavec
                                ki se vso noč poljublja
                                z neonsko svetilko
                                zjutraj pa ves  trd
                                obleži na pločniku.