Strah

Za zapahom strmi vame.

Razširjene zenice.
Nemi krik na obrazu.

Oči vrtajo,
glodajo,
se prebijajo globje,
iščoče moje bistvo.

Čutim podiranje obrambnih zidov..

Občutek nemoči -
a tudi svobode.

Oči vrtajo,
bodejo,
...se zdrznejo?!

Moja zamaknjenost
v prihajajočo svobodo
jih je zmedla.

Ne zdaj, prosim!
Ne zdaj, ko sem začutila
drugo stran svojega jaza!

A odhajajo...

Za zapahom ničesar več ne čutim.

Neosvojena in neznana trdnjava
ostaja trdna
z nekaj linami za jutranjo svetlobo.

Še vedno me cenijo.

.........a škoda, da se ne poznam........