Prilepljeni na ulice življenja,
prekleti od stoterih milj zablod,
zataknjeni v zvonike potrpljenja
si tkemo vence za neznani grob.
V tišini barikad, med iluzije
navešamo namišljenih tegob.
Iz stiske časa novi otrok vzklije
in bosih nog zadirja naokrog.
Ves radoživ na vseh vogalih vriska,
prepeva in igra. In se norčuje.
Nič slabega ne misli. On le piska!
Kaj temu je mišljenje z rojstvom tuje?
Zataknjeni v zvonike potrpljenja.
V tkalnici za sodni dan zveri?
V beli krsti počena piščalka…
Otrokov krik – neslišan – izhlapi.
*** *** ***
Poslednji dan in njih poslednji sprehod…
Iz venca krizantem rdeča kri.
Morda takrat se v srčni tekočini
nadležna pamet končno utopi.
A z nekih ust že tu in zdaj odjekne:
''En sam sveta je tega gospodar!''
Razum ponižno naj pred njim poklekne!
In naj divja srca prevzet vihar!
Piščal… ker ta tvoj sladko grenki sok
je hrana moja, k nogam gospodarja.
V njej z vdanostjo prešit jok vseh otrok;
gotovost ena sama: zadnja zarja.
(julij, 2008)
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
