Kot ptice osamljene krik...

Naslov sporočila: Kot ptice osamljene krik... Pet 4 Jun 2010 - 20:08

Rosa kristalno hladna..globoka, na travah
dozorelih se lesketa, na pozno poletnih,
na cvetlicah, zeliščih suhih,
napaja jih,
jim daje kanček upanja
kot meni ona, malena,
ljuba moja deklica, ljubezen neuslišana,
podaljšuje jim agonijo, iztekajoče se življenje;

se lepi name voda v kapljicah kot oblaki temni po hribih,
kot meglice po gmajnah in grapah,
bose mi noge in srce moči,
me vlaži, me z vetrom gora hladi;

klic moj odmeva…doni
v potok…dolino,
kličem jo in vabim,
a zaman,
kot ptice osamljene krik
se vrača eho,
nanj se moj klic…hrepenenje obesi, na njem obvisi;

zaman jo iščem
v raju planinskem,
med temi gozdovi,
zaman v polju hotenj,
obljub..pričakovanj,
jo iščem po stezah..gozdnih poteh,
v sebi jo iščem, vem, v duši svoji jo imam, v mislih;

v kraju drugem si,
malena, in osamljena,
naju ista luna ponoči opazuje, še ona se nama
posmehuje,
čeprav naju isto sonce greje, sva daleč vsak sebi,
sva osamljena oba.

» Krik
» Krik viharja
» Moje ptice