S krvjo

S krvjo zapisano je v krvi,
s solzo pretečeno je po licu,
človek v spominu tujec
zagrizel je v mrtvo truplo.

Nisem ti verjel,
v grobu misli si obračam,
ko roko žalosti sem podal v dlan,
povej mi,
kdaj naj ceno kvalitet ti plačam!

Izrekel polresnice sem,
dejstva, ki v dejstvu bistva
po venah žgoče me tiščijo,
ko izrekel sem, da žalost,
hrepenenja moja me držijo,
če te več ne bo ob meni
v ljubezni ponižanih dvojin.

Res takrat bi golo bos
po steklu žalostenja smrt prehodil,
toda z dejstvom, da me ljubiš,
samota po telesu me kot ogenj žgre.

V telesu sem obut prehodil
mozaik sistemsko položenih ploščic.
Počutim se kot utopljenec,
samote alkoholna baza je zalila
pljuča, prsi brez poljubov.

Toliko je rešitev za telo,
požarna vrata nudijo izhod,
toda kaj ko srce moje, duša;
brez tebe tuj mi dneva je vzhod!

Spet neznanka sreče roko nudi,
a moj obraz je tiho prazen,
nasmeha, še zlaganega ji ne ponudi.

Napisal bi; pogrešam te!
Ampak kaj bi pisal,
položil tebe v svoje bi srce,
da čutila bi neštetokrat močneje,
bil pesnik sreče sem in sanj;
zdaj meni kot poetu v vsakdan
poraz z debla misli širi veje.

Ne veš, kaj iščeš,
še manj, kaj z namenom bi našla.
Jaz vem zase;
da moja dlan s tvojo
v ljubezni večnost bi odšla.

In s ponosom rečem sebi egoist,
če to pomeni tebe zase le držati,
priznam, bogokleten sem v duši ateist,
ker ne zmorem brez ljubezni tvoje verovati!