Razgaljena stojiš
pred golim,
nedolgo nazaj rojenim
bitjem nedosegljivih poti.
Skoraj nedoumljivih razpotij.
A vendar si.
A vendar sem.
S svojo lepoto,
pred mano ter nad pogledom,
vihtiš svoj sij intime.
Kot da sila sija lune
žarke sonca bi intimno ...
Kot da mesečina poljubila
bi svetlobo dneva.
In še takrat v strasti
mesečina bi odvrgla plašč teme,
in še takrat v strasti
sonce sleklo svoj zahod bi ...
Neduomljivo!
Pred pohlevnimi željami
stlakovala si pot proti njemu.
Deklica modrih oči,
ki v sebi pase boj
okoli svojega srca,
stopila si na nepovratno!
In nepozabno si storila
v očeh sedaj vstajajoče želje!
Želje, ki si prisegla je eno,
edino ter eno samo:
ljubiti te!
In v trenutku,
ko odvrgla kamen si z duše,
da ti halja nanj naslonjena,
spolzela je na tla pred pogledom
tistega, kateri ve, da si ga vredna,
kateri upa, da on je vreden tebe,
postala si novo bitje.
Pokazala si sebe
in s puščicami
kažeš točke svoje ranljivosti.
S prsti si pokazala
na rane večne minljivosti.
A v tem dejanju si postala
novo bitje!
V tem dejanju horizont pogleda
za bitje tebi isto si storila,
da v pogledu svojem zdaj obzorje
nedoumljivo široko opazuje.
Opazuje cvet večnosti!
Edini,
in četudi ti bi rasla
v vrtu neštero takšnih,
nedosegljiva bi bila!
V tem dejanju pokazala
sebe si vsemu vse kar vidi kdorkoli.
In nisi postala šibka.
Nasprotno!
Postala si močnejša,
nepremagljiva!
Kajti bitje,
neizmerno srcu tvojemu hvaležno,
duši tvoji večno dolžno,
zlilo sebe je v tebe!
Spojilo svojo kožo
je na tvojo.
Zagorelo je s plamenom duše
v kres prevelik za vesolje!
In bivše šibke točke
cvet umetnosti
skril je v trnje poezije!
Varuje te verz
neskončno neusahljive
poetike poeta,
kateremu kot muza davnaj že
pred njegovim rojstvom
pesem si pisala.
Skupaj
nikoli videno opazuje
nikdar zmožno.
Skoraj!
Kajti danes je ta dan!
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
