Še toplo iz moje klavnice II.

Tri ptice


sanjalo se mi je,
da mirno spim,
in da nad mano
letajo tri ptice:

prva je bila galeb:
do mrzle kože ožgan
in do krvi premočen
od ponavljanja nesmislov.

druga je bila stara papiga:
s sivim, mastnim perjem
in s črnim, okornim jezikom,
zlizanim od raskavih besed.

tretja ptica je bila moje srce:
skoraj neslišno je prhutala
skozi nežno obrobje življenja

kakor da sanja.




Kresnica


S katero neizgovorjeno besedo
si boš danes tiho rezala žile?
S kakšno krtačo boš drgnila sol
z usnja mojega okornega srca?

Mi boš zvečer morda segla pod pas,
v katakombo izpraznjenih spominov,
da bo (obujen od mrtvih) križar
zadrhtel v potrebi tvojega mesa?

Na nočni omarici bledi rentgenska slika
tvojega čipkastega okostja. Pod vekami
pa čakajo bele mravlje in neznan zveličar,
da ti v mrzle žile spet narišejo kresno noč.




Dolžnosti


Pesnik si je dolžan
do krvi spraskati nohte,
ko z zlaganega obličja sveta
odstranjuje gladek in barvit omet,
ki prekriva raskave podobe resnice.

Pesnik si je dolžan
z dolgim črnim trnom
prebosti obloge iz ušesne masti,
da lahko vanj prodira tiho ječanje tistih,
katerih usta ne zmorejo izrekati besed bolečine.

Pesnik si je dolžan
s kristalno svetlobo zvezd
izpirati zaprašeno steklovino oči,
da lahko s slepečim rentgenskim pogledom
prodre skozi zakulisje pohlepa, laži in nasilja.

Pesnik si je dolžan prizadevati,
da postane edini vsemogočni Bog:
edini stvarnik v svojem pojočem vesolju,
v katerem se dobro in zlo, svetloba in tema
harmonizirajo na neponovljivo resničen način.




Afterparty


Črna luč brli na dnu spomina,
tiho teče praznih misli reka.
Iz mlakuže skisanega vina
se brezbrižje v srčne pore steka.

V ustih se nabira žolčna slina,
v pljučih gnije zadušljiv pepel.
Spet se zdrami vneta brazgotina:
pojdi, pesnik, čas je dozorel!

Mastni prsti, slani od gostije
grabijo za star, pobruhan prt ...
Skozi mrak krvava luna sije:

sveti na goščavo, strehe, vrt ...
Čisto blizu (z vedrom za pomije)
čaka bleda, nenasitna smrt.




Na poti domov IV.


v meglenih školjkah spijo dnevi.
noč se v upanju pomladi
drsti z lučjo slabotnih zvezd,
hladnejša kot je to v navadi.

stvari izgubljajo pomen.
uganko o vsakdanjem peklu
spreminja ubogljiva roka
v razvado črk na gladkem steklu.

srce leži na belem prtu
(preutrujeno za setev).
skrita v verzih brez vsebine
se v mrak izluži tiha kletev.

od sto besed zna vsaka zase
iz ust izsiliti priznanje,
da so prehòjene poti
le beg slabiča v krhke sanje.




Nespečnost


od sonca premražen uhaja v legendo
ptič s pisanim perjem. pesem drsi
v slabotna ušesa, da z mrzlimi prsti
razplini privide vsakdanjih ljudi.

pozabil sem vroče dlani na kitari:
naprodaj je vedno vsaj tisoč imen
za lačne čeljusti, nikoli prepozne,
kadar je treba razkosati plen.

gledalci razkrinkajo sleherno kretnjo,
besede so ptice v krivuljah duha.
za čelom je brezno, kjer se ozvezdja
le bežno dotikajo blatnega dna.

mračno veselje v predolgi lobanji!
spanje je prazno početje preprostih.
smrt je obredno darilo neba,
kadar je luna prevečkrat v gostih.