Samotna je nocojšnja noč,
obrušena z jato vetra,
zroč v nebo
zvezde mi oko pobožajo,
cimetovi mehurčki
v zraku zadišijo ...
listje pod drevesi
nič ne šelesti,
belo je postalo,
koprena ledenega hladu
ga zdaj prekriva...
srečajo se najine oči,
steklene in prozorne so,
se zdi, da nikogar več za njimi ni.
Tako je kadar smrti zreš v oči.
Duša, ki je pustila ljubezen umreti,
ki ni znala ali mogla sebe sprejeti.
Ampak ti veš, da tvoje oči še žarijo,
ljubezen je v njih tudi kadar spijo.
AnjušaDolencMiroslav Tičar
Pet 17 Dec 2010 - 22:21 Bojana Mihalič