Biti sam v dvoje je hudo...

Še preden za večno odidem nekam,
kjer ne bom s teboj in bom večno sam,
nekam tja, na pot, nekam drugam,
v svet drugačnih obzorij..omam,
si želim, da v vodnjaku želja voda
v dlani moji, srcu, ostane živa,
da ne umre..postane greznica
večnega prekletstva
in meni ječa..grobnica želja..hotenja;

biti sam v dvoje je hudo,
ljubiti in ne biti ljubljen
je za dušo in srce pogubno,
biti sam v dvoje je kot da si v vesolju izgubljen;

toda še preden odidem
na pot zaključnih raziskovanj, hočem,
da z mano gre tudi tisti del mene,
ki bi rad ostal še
s tabo, z vso tisto zmešnjavo čustev mene in tebe,
ki v meni, v glavi moji
delajo videz nepospravljenega,
zablojenega podstrešja,
ki dneve…noči mi delajo kot da so tvoji,
in iz mene delajo dvornega norčka;

skratka, draga, ne dovolim, da trpiš,
da hodiš okoli po poteh strahu in, ko spiš,
misliš, da se v nov dan prebudiš
z mislijo, da me bo konec, ker si ljubljena, toda ne ljubiš.