Provansa je krasna dežela.
Lepa mesta so tam, polna kulturnih in zgodovinskih spomenikov; tam si lahko ogledate imenitne scenske in glasbene prireditve, zanimivo arhitekturo, slike …. Pokrajina je precej posebna. Kakšni vinogradi! Na poljih prevladuje modra barva dišeče sivke. Ob morju so cvetoča močvirja. Črno govedo in divji beli konji se pasejo med riževimi polji. Ob obali se hranijo plamenci.
Ljudje so zelo prijazni. Ampak malo čudni so ti Francozi. Pa še delajo se Francoze, če jih kaj vprašaš. In to ne samo Franceljni ampak tudi Francke. Ne glede na to, kateri jezik govoriš, ničesar ne razumejo. Čeprav vsi znajo angleško. Mnogi bi lahko igrali v tisti nadaljevanki o Renejevem kafeju.
Provansalska kuhinja je ena najbolj znamenitih. Celo v Franciji. Zato sva se z Abramko zrihtala, kolikor sva mogla. Oblekel sem svežo srajco in najmanj poflekane hlače. Ona pa krilo in ta lepe čevlje. Šla sva v nek imeniten šato pogledat in poizkusit, kaj je sploh ta provansalska kazina.
Začelo se je imenitno. Dve vinski karti imajo. Tista za dame je brez cen. Zato sem hitro izbral vino, edino z dvomestno ceno. In ga hvalil, kako je dobro. Moja draga se je z izborom strinjala. Omenila je še prednost, da je od vseh najcenejše. Je pač pogledala še mojo karto. Za vsak slučaj.
Najprej sva poizkusila malo gosjega pateja. Tisto je bilo bolj tako, morda malce problematično. Bolj na pol, po mojem mnenju. Pol gosi in pol konja. Količina je bila pa ptičja. Ene četrt paštete gavrilovičke za dva.
Naročila sva jagnjetino na žaru. Sodeč po evrski strani jedilka se nama je zdelo to še najpametneje. Vino so postregli naprej. Z vso tisto slovesno ceremonijo. Čeprav je bilo od vseh na karti najcenejše, je bilo kljub temu izvrstno. Saj ni čudno. Za tisti denar bi pri nas dobil karton jagodnega izbora ali pozne trgatve.
Glavna jed je bila glavno presenečenje. Pod okroglimi pokrovi je bilo na ogromnih krožnikih nekaj majhnih koščkov mesa pa nekaj žličic omake. Saj bi slikal, pa nisem imel pri roki makro leče. To je bil kar primeren obrok. Na primer za male sredince. Rabil sem očala, ona pa ima itak leče. Po jedi sem bil sit, kot bi pojedel tri ali štiri bobi palčke. Še dobro, da me Kirka ni videla. Kakšen hochštapler, bi rekla … Bil sem dobre volje, zezal sem se iz te imenitne in slavne kuhinje. Našo je bolel trebuh. Na srečo od smeha.
Ker ni zdravo biti lačen, sva v kampu hitro pogrela kamniški pasulj. Pa še malo pancete je noter narezala in s tem rešila v meni delno omajan ugled francoske kuhinje.
Mogoče sem malo pretiraval, ampak ne dosti. Resnici na ljubo moram povedati, da vse drugo tam štima. V nulo. Za turiste, ki potujejo za avti ali motorji ni nikjer tako dobro poskrbljeno, kot v Provansi. Tiste evre pa je morda bolj koristno porabiti za kakšne vstopnice, kot za afnanje. Mislim, da ne bo nikomur žal, če bo šel tja na počitnice.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
