Utrip srca v pričakovanju jo zbudi pred časom jutranjega prebujanja. Takoj občuti tisti ščemet v trebuhu, ki ga ustvarja adrenalin. Da,končno bo zopet uživala širjavo neba na konjevem hrbtu
Skrbno se obleče. Obvezna jahalna oprema, od spodnjega perila dalje, da je ne ovira...Od pričakovanja skoraj pozabi telefon, ki je njen obvezni spremljevalec...ne zaradi klepeta..zaradi pomoči, če jo bosta morebiti potrebovala..
Ve, da je prehitra, kajti vsi še zehajo in se raztegujejo, ko previdno, da jih ne vznemiri, stopi v notranjost hleva.
Aladin pride prvi k njej. Obvezen pozdrav z dotikom njenega nosu. Dotakne se njegovega vratu z obeh strani v lahen in topel objem. Nadene mu oglavko in ga pelje k privezu. Škatla na tleh mu da vedeti, da bosta danes delala. Skrbno ga očisti, najprej s trdnejšo krtačo, da spravi z njega ostanke posušene zemlje, ki je kazala na sproščujoče valjanje po tleh. Da ga ne bi tiščalo sedlo, predvsem zato mora biti čist. in da ga ne srbi, ko se začne potiti. Nato ga pogladi z mehkejšo krtačo, sprva močneje, potem nežno..Z glavnikom mu prečeše grivo, ki pred tem ni dopuščala skozenj sprehod njenih prstov. Prav tako rep, da lažje odganja muhe. Glava je sklonjena, nagnjena k njenim prsim, oči pomirjeno mežikajo.
Spodvita noga kaže na sproščenost in popolno predanost. S krpo mu umije obraz, na koncu sčisti kopita, ki jo bodo varno nosila. Dlaka zasije,griva se nežno poigrava z vetrom in ji tu in tam poboža obraz.
Zaveda se, da mu za trenutek jemlje svobodo, ko ga opremi z vso bojno opremo, ki jima na koncu obema zagotavlja užitek. S striženjem ušes in rahlim dvigom glave ji pove, da to ni njegovo najljubše početje, da bi se raje mirno nastavljal soncu in se pasel. S pomirjujočimi kretnjami in tihim prigovarjanjem ga pomiri…čaka naju krasen dan, skupaj…
Nadene sedlo in se dokončno opremi ,se zavihti vanj in poprime vajeti v roke. Nemo, z govorico , ki jo molče razumeta le onadva , se odpravita na pot. Najprej počasi, v koraku, da se uskladita, pripravita. Sčasoma nadaljujeta tempo v lahnem kasu in takoj ujameta ritem. Ponosno, z dvignjeno glavo in privzdignjenim repom prha skozi nosnice ter se pripravlja na kasnejše podvige. Njegov korak je odločen,močan ,a oprezen. Njegova varnost je na prvem mestu, pozorno spremlja in budno opazuje naravo, striže z ušesi in jo tako opozarja na prihajajočo nevarnost..avto, človeka,ptico…Ona se trudi, da je njena misel pred njegovim korakom, toda včasih jo preseneti.
Na gozdni poti se sprosti. Njegov korak je še vedno lahak, v ogrevanju. Napadi muh in obadov jima grenijo popotovanje. Utrga vejo in z njo podi nadležni mrčes. Hvaležen ji je, ne trza več in ne stresa z glavo. Prigovarja mu, včasih zapoje…
Svet s konjevega hrbta ima popolnoma drugačen pomen in lebdenje nad zemljo v svoji nemoči v primerjavi s tem veličastnim bitjem ji vsakokrat jemlje dih, jo navdušenje, navdaja s svobodo in vedno znova vzbuja strahospoštovanje.
Težko je doseči popolnost dveh popolnoma različnih bitij, kot je popolnost človeka s konjem, ko se zlijeta v eno..ko se skušaš prepustiti moči nekajstokilske živali ter se ji popolnoma predaš. Prav tako jo prevzema izjemno slutenje živali, ki reagira na vsak gib, premik, strah, misel…Postaneta popolna partnerja,enost in v takih trenutkih verjame v krilate konje..
Končno..Z nemirnim korakom jo opozarja, da prihaja njegov čas. Čas,ko bo pokazal svojo veličasnost, ko bo razgrnil svoje moči in se predal svoji lastni konjski duši in svoji prvinskosti. Čas, ko se mora sama pripraviti v udobno držo in pripravljenost, da mu sledi .Čas, ko poprime vajeti močneje v roke, stisne kolena in mu da znak za galop..
Takrat se jima odpre povsem drugačen svet. Popusti vajeti, da lahko v miru stegne vrat in teče, kot bi ga nosil vihar, kot bi razprl krila in se dvignil v nebo..Takrat pokaže ves svoj temperament. Za trenutek se zdi, kot da je sam na svetu, toda nikoli ne pozabi, da ima na sebi njo…da je z njim, da z njim doživlja njegovo bit, svobodo gibanja, ki mu jo, upa, dopušča,kolikor je potrebuje…
Ponavadi se ji usta razlezejo v prezadovoljen nasmeh in najraje bi kričala od sreče…Večkrat se ji ob tem zasteklijo oči...a jih v tem trenutku ne potrebuje.
Počasi se umirita..Vodljivo popusti v svojemu dirjanju njenim potrebam in se izteče zopet v kas, kasneje v korak..Zadovoljno prhanje jo pomirja, poboža in potreplja ga po vratu in mirno nadaljujeta pot…pot do doma..
Razsedla in ga osvobodi odvečne opreme. Z vidnim ponosom in privzdignjenim repom in glavo pove pajdašema, da je za njim čudovito popotovanje. Zdi se ji, da sta mu nevoščljiva, kot je slišati v njunem rezgetu.
Sama je presrečna. Utrujena si pripravi hladno pivo in se usede na polico pred hlevom ter opazuje dogajanje. Ali pride k njej in ji položi glavo na ramo. Pomeni to hvala..še kdaj..? Z roko mu razmrši grivo , zmasiram hrbet, z dotikom pomirja sebe in se naslaja v mirnosti sproščenega in zadovoljnega bitja, čigar moč v vsej svoji krhkosti čudežno vpliva nanjo.
Vsakokrat je drugače, še bolj popolno, še boljše. Toda vedno jo vodi predvsem spoštovanje in šele nato ljubezen do konj. Želi mu le najboljše in s takšnimi trenutki ji dokazuje, da dela prav in da tudi ona izpolnjuje njegova pričakovanja. Čuti, da je zares njen in ona njegova.
Z nežnim dotikom gobčka ji povzroči mravljince. Nenadoma se sunkovito obrne in oddrvi nazaj v svojo čredo, na zasluženo pašo in počitek.
Nasvidenje zopet jutri...
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
