DRŽAVNA MEJA, prvič

Naslov sporočila: DRŽAVNA MEJA, prvič Pet 2 Jul 2010 - 13:40

Spomnim se, da je v nekem Jugoslovanskem filmu nekdo, ki so ga vprašali, kako je prišel v partizane odgovoril: »Mene je pa krava pripeljala.« Tako so mene pripeljale ribe 1977. leta v mejne enote J(L)A, v Tolminski mejni odsek, na delovno mesto poveljnika mejne karavle, stražnice v činu podporočnika po pogodbi.
Bil sem strasten ribič na prave ribe, drugih pa nisem sovražil, in položil sem vse mogoče izpite v RD Slovenska Bistrica leta 1971. Za zastrupitev moje krvi z ribištvom imata največ zaslug Tona in Viktor Rogina iz Visol. Z ribištvom sem bil tako zagret, da sem kar nekako pozabil, hote ali nehote, da je v gojitvenem revirju prepovedan ribolov, resda samo za ene, bil pa je. Malo meni v obrambo je bilo dejstvo, da sem tistikrat lovil za Jožeta, mojega prijatelja, ki je imel ženo z zdravstvenimi problemi, zato me je poprosil, da mu nalovim ribe. Gospodar RD Slovenska Bistrica me je osebno, čeprav je sam s črvom na trnku napadal ribice, dobil v prepovedanem položaju. Vsi, ki se razumejo na lov na salmonide, med katere seveda spada tudi postrv, ve, da se je ne sme loviti z živo vabo, med katere spada črv. Izgnan sem bil kot Adam iz raja. Še huje, njega so samo izgnali, mene pa so predlagali še občinskemu sodišču v Slovenski Bistrici v nadaljnjo obravnavo. Veliko sreče pa sem imel zato, ker so mu ribice, ki mi jih je odvzel, bile tako všeč, da jih je pojedel doma sam ali skupaj s tistim, ki je takrat prisostvoval akciji »Zakaj je pa tebe treba bilo…«. Na sodišču je javni tožilec zahteval dokazni material, ki pa je na moje veselje najverjetneje že bil predelan v kompost. In vedno, kadar pogovor nanese na ribe in vse, kar je s tem v zvezi, bi napravil krivico mojemu najboljšemu prijatelju Jošku Erkerju, če ne bi priznal, da je on največji lovec na ribe v naših pohorskih vodah in da je legenda našega sladkovodnega ribolova. Zaradi nama znanih razlogov sva se razšla in ne »gajžlava« več skupaj, kar pa še ne pomeni, da nisva več živa. Zelo pogrešam njegov humor, ko sva ure in ure pretresala potoke in vedno sva se držala pregovora »Ne pusti ribe na suhem!« - še manj pa v vodi, dodajam jaz. Danes prijatelja Joška ni več, umrl je tako rekoč sredi najlepših let. Kar pa me najbolj muči in teži je to, da nisva s prijateljem, starim ribiškim mačkom, nikoli več po mojem odhodu na državno mejo lovila skupaj, da nisva več prekrižala ribiških palic kot njega dni. Takrat, ko sem izvedel za njegovo bolezen, ki ga je tudi pogubila, sem potreboval kar nekaj časa, da sem dojel, da nič ni večno in da tudi jaz enkrat pojdem v smeri konca.
Delo na državni meji je bilo po svoje zanimivo, čeprav je bilo naporno in življenjsko nevarno. Da ne bi kdo dobil napačno predstavo, da zaradi ustašev, četnikov, domobrancev, tujih obveščevalnih služb in vsega, kar je pač ogrožalo suvereniteto, integriteto in socialistični sistem. V življenjski nevarnosti sem bil zmeraj zaradi tistih, s katerimi sem delal, zaradi lastnih vojakov graničarjev J(L)A. Vem, da je bilo iz moje strani takrat egoistično, ker sem iz urbane sredine, iz sredine polnega ugodja pripeljal družino na mejo, na konec sveta – na Kambreško pri Novi Gorici. Sebi v zagovor bi lahko rekel: »Zavedal sem se svojega poslanstva in odzval sem se klicu domovine in lepo je v naši domovini biti…«. Na rajonu karavle, kjer sem delal, so bili potoki polni postrvi, čeprav so jih italijanski financerji kar redno lovili s kemikalijami. Že takrat kot graničar sem imel probleme z Italijani, pa ne zaradi njihovega nestrinjanja s tem, da sodimo v Evropo in da so naše kraške jame s Fojbami vred polne pobitih italijanskih vojakov in civilnih oseb, temveč zaradi rib.
Grozno…hladno mi je bilo pri duši, ko sem hodil skozi prazne vasi in naselja na meji. Vse je bilo tako prazno, nikjer žive duše, samo grmovje in ruševine…razvaline…ostanki hiš..hlevov.
Spraševal sem policaje..miličnike, s katerimi smo dobro sodelovali, kje so vsi tisti ljudje, pa so mi odgovarjali, da so pomrli, mladi pa, da so odšli s trebuhom za kruhom večinoma v Anhovo, nekaj pa tudi v Italijo. Nekam niso bili preveč prepričljivi v svojih izjavah.
Veliko sem se zadrževal pri tam živečih ljudeh in se pogovarjal z njimi, ko sem hodil v kontrolo svojim organom na zaščiti meje. V krajih, kot so Volčanske Rute, Pušno, Srednje in Lig, sem izvedel, da ljudje iz zapuščenih krajev niso odšli prostovoljno, temveč pod pritiskom JA, saj nikomur ni zaupala. Vsakogar, ki ni bil po njihovih merilih, je s svojimi metodami spravila ob vso imetje.
Živelj na meji je svoje čase rad šel med graničarje, saj mu dejansko drugega ni preostalo. Na stražnici je bila prva televizija, bila je hrana in tudi vojaki so radi pomagali pri kmečkih opravilih. In nenazadnje, v stražnici so bili fantje iz cele Juge, zdravi in polni raznoraznih domislic, v tistih hribovskih vaseh pa zaradi režima na meji fantov iz doline ni mikalo vasovanje. Mučno in neprijetno mi je bilo sporočanje, »referisanje«, vsak mesec v Tolminskem poveljstvu. Slabo sem govoril srbsko-hrvaško in zaradi tega sem bil večkrat predmet bučnega smejanja in že kar rezgetanja. Zaradi vodovodnega monterja, za katerega sem dejal, da je prišel in mi ga 'namontiral', umivalnik seveda, je bilo smeha za izvoz in še več. Tiste čase sem se kalil in počasi spoznaval obrt, v katero sem se dobesedno zataknil, padel sem vanjo in bil dobesedno v njej z celotnim telesom in dušo.
Delo na meji je postajalo iz dneva v dan bolj zanimivo. Naloge, ki se jih dobival iz poveljstva, sem opravljal z entuziazmom in bil sem prepričan, da je vse, kar počnemo, prav in da smo najmanj od Boga poslani; da delimo pravico vsem, ki bi na tak ali drugačen način prišli v kontakt z režimom na meji. Režim na meji je zbir vseh zakonov in predpisov, ki urejajo prehod preko meje in zadrževanje v mejnem pasu. To slednje je bilo tudi najbolj drastično kršenje človekovih pravic, saj po zakonu brat bratu, ki je živel v mejnem pasu, ni smel na obisk, če ni imel za to posebnega dovoljenja ali če mu jaz izrecno nisem dovolil. Zaradi nepoznavanja predpisov in zakonov je prihajalo do kršenja režima in s tem do mejnih incidentov, ki pa so bili zelo neprijetni za nas, ki smo bili neposredno odgovorni za izvajanje režima. Mejni incident je lahko prerasel v meddržavni (kar nekaj smo jih ušpičili), kar je pa pomenilo sestanek medvladnih komisij in vedno se je ugotovilo, da smo bili povzročitelji mi, graničarji JA. Za boljše razumevanje mejnega režima in vseh zakonov ter predpisov sem bil poslan na pranje glave v Pančevo, na tečaj za graničarje v VP 5000. Vojašnica in šola v njej sta bili na nivoju takratnega standarda, za kar se imamo zahvaliti tujim tečajnikom; bili so predvsem iz afriških držav, iz nerazvitih in tistih, v katerih so divjale lokalne vojne in oboroženi upori – joj, kako se zgodovina ponavlja, na škodo malih, prevaranih ter izkoriščanih. Usposabljanje ni zahtevalo večjih fizičnih naporov, saj se je večji del odvijalo v prostorih šole. Poudarek je bil na politični vzgoji in na teoriji znanja mejnega režima. Kontaktiranje s tujimi tečajniki je bilo strogo prepovedano z izgovorom, da so povečini sodelavci tujih obveščevalnih služb. Takrat v Pančevu sem prvič in zadnjič videl belega črnca – bil je namreč albin.
Spomnim se dogodka, ko je na obisk svojim častnikom v Pančevo prišel Gadafi, predsednik Libije. Polkovnik mu je predal raport in mu med ostalim tudi omenil, da ima enega od častnikov, ki je malo slabši po znanju in disciplini. Gadafi je pristopil omenjenemu v postroju, mu prisolil zaušnico, z ostalimi pa se je rokoval in vsakega pomenljivo potrepljal po ramenu.
Streljanje s pištolo smo izvajali v podzemnem strelišču in takrat so bili z nami tudi tujci, ki pa so zganjali takšen hrup in galamo ter se z orožjem obračali okoli sebe, da je vodja strelišča moral nekatere odstraniti. Strokovna ocena je bila, da bi z lokom in puščico zagotovo več zadeli. Na terenu smo izvajali praktične postopke organov zavarovanja na meji in to: zaseda, postopki rajonskega stražarja, stražarja pri karavli in ostale. V postopke je spadalo še zaustavljanje, legitimiranje, pretresanje, vezanje, kadar je potrebno, sprovedenje in kar je bilo najbolj bistveno, uporaba orožja, saj je bilo v mejnih enotah veliko mrtvih samo zaradi nepoznavanja pravil.
Za nalogo sem dobil, da naslednji dan pripravim opomnik za izvajanje teme »zaseda«. Zaradi odhoda v mesto nisem izpolnil dane naloge in naslednji dan je bil polomija. Stal sem pred postrojem kolegov in nisem vedel, kaj naj jim rečem. Nastal je smeh in nekako smo se dogovorili, da izvedemo temo s skupnimi močmi, čeprav je vse skupaj bilo videti kot risani film »Kavboj Pipec in Rdeča Pesa«, saj sem dobil tudi temu primerno oceno.
Vso pridobljeno znanje sem prinesel na mejo, toda, glej ga zlomka! Teorija in praksa sta si zelo vsaka sebi in nemalo problemov je nastalo, ko sem naučeno zahteval od vojakov; pa tudi malo vojakov me je dejansko razumelo, saj jim osnovna izobrazba tega ni dovoljevala.
Po treh letih dela v Tolminu sem zaprosil poveljstvo v Ljubljani, da me premestijo na mejni odsek Maribor. Domotožje je bilo tako močno, da je prevladalo in odločil sem se, da grem nazaj na Štajersko, bližje svojemu kraju. V mejnem odseku Maribor so imeli potrebo po poveljniku mejne stražnice Brezovec in tako je bilo moji prošnji ugodeno.
Na tečaju v Pančevu so nam bile rečene stvari, ki so bile tajne in so takrat v J(L)A veljale za strogo zaupne, vsaj mislil sem tako. Slišali smo, da se je banda Radoša, imenovana Feniks, zadrževala na kamnu 52, sekcija 14, kakšnih sedem ali devet dni in opazovala naše patrulje, kako so prihajale in odhajale. Skupino (banda je stari boljševistični naziv) je tedaj presenetil poveljnik stražnice iz Mute, star.vod. Đevad Copevski, vendar so ga, kot nam je bilo rečeno, prestrašili. Bil je brez orožja, oni pa so mu grozili, da mu bodo, če bo kaj povedal, »vlekli jajca na grlo«. Najprej so se dogovorili, da ga bodo likvidirali, potem pa so prišli do ugotovitve, da bo, če ga počijo, njihov nameravani prehod takoj odkrit in so ga izpustili. Tako je stekel k nekemu kmetu po lovsko puško, da bi jih za preživeti strah in ponižanje pobil kot divje svinje. Trdil je, da gre za avstrijske finance. Ko je pritekel s puško nazaj, ni našel nikogar več, o teroristih ni bilo niti sledu. O tem je takoj obvestil svoje poveljstvo mejnih enot J(L)A v Dravogradu. V tem primeru se je v vsej luči pokazalo nesodelovanje policije z vojsko. Vojska je že veliko prej vedela za to skupino teroristov, vendar tega ni sporočila sekretariatu za notranje zadeve. Javili so samo enolinijsko, v vojaški hierarhiji. Poznano je bilo, da je lahko sodelovanje med službama, civilno in vojaško, samo na republiški ravni in da organi na kraju samem niso smeli sodelovati. V obmejni stražnici je bila zadeva ista; poveljnik ni dobival obvestil od republiškega sekretariata. Poveljnik stražnice ni imel bog ve kakšnih pooblastil, tako da ni mogel dobivati nič kaj uporabnega iz vrha. Bil je vezan neposredno na mejni odsek, čeprav naj bi bili miličniki oz. organi javne varnosti z vodjem varnostnega okoliša na čelu subjekt, ki ščiti mejo. Da sem bog nad bogovi, sem že zdavnaj odmislil, nastopal je čas streznitve. Če so bile med nami in milico kakšne povezave, so bile na prijateljski osnovi, na službeni ne. Sam sem imel takšno zvezo, vendar sem moral obljubiti, da o tem, kar sva se pogovarjala, ne bom govoril poveljniku mejnega odseka, češ, da ne bi bilo dobro, če bi to šlo naokrog in če bi za sodelovanje izvedeli v vrhu milice. V Dravogradu so bili večkrat koordinacijski sestanki in tam si potem videl pravo realno podobo, ko so se kresala kopja; tako, da na kraju nisi vedel, kdo koga. V Ljubljani v našem poveljstvu J(L)A in RSZNZ so trdili eno, mi drugo in potem smo šli narazen, ne da bi se kaj pametnega dogovorili. Kot sem že omenil, je bila milica bolj za liberalizacijo in je tudi znala delati z ljudmi, ki so živeli v obmejnem pasu oz. v mejnem področju, zato so tudi dobivali več podatkov od njih. Miličniki so nas večkrat opozorili, da se meji približuje kakšna neznana oseba in nam sporočili, da moramo postaviti zasedo. Mi tega, če se že ni oseba izgubila in naletela na nas, nikoli nismo vedeli vnaprej. Dobro..odlično sodelovanje z organi milice RS moram omeniti v času akcije »nič nas ne sme presenetiti«. Poveljniki karavel smo morali v sodelovanju s poveljniki postaj milic in oddelkov, na delih rajona katerih se je nahajala karavla, izdelati načrt skupnih sestankov in kasneje rekapitulacijo in izpolnitev istih. Zelo dobro sodelovanje v tistem času sem vzpostavil s komandirjem Jožetom Koširjem OM Muta – danes je samostojni inšpektor policije RS, v pokoju. Sinhrono..vzkaljeno delo med nama je rezultiralo dober uspeh, vojaške patrole na meji so v povprečju prijele več ilegalnih prebežnikov. Vsem pa ni bilo povšeči, še posebej je negativno..nergaško naše skupno delo ocenjeval komandir Cifer, PM, postaja milice, Radlje ob Dravi.
V Pančevu nam je bilo med drugim rečeno tudi, da je skupino Feniks 1972 helikopter prepeljal v vas Šentlovrenc na avstrijski strani, kakšnih 800m zračne črte od meje. Tako se imenuje vas s cerkvico na hribu, lepo vidna z našega ozemlja. Potem so kakšna dva kilometra s celotno opremo šli peš do meje. Dolgo se je sumilo, da je njihov pomočnik neki Slovenec, domačin - da jih je on spravil pred meje. Poveljnik stražnice, ki je skupino zalotil, je trdil, da so bili to avstrijski financi, zato je na pobudo avstrijskih mejnih organov prišlo do meddržavnega kontakta med njimi in predstavniki J(L)A. Financi so povedali, da to niso bili njihovi organi, saj oni nimajo toliko ljudi ob meji in da imamo mi, to je J(L)A, stare vojaške karte z opisi področij, kjer so njihove financarske postaje. Res je, imeli smo zemljevide stare deset do petnajst let in še več.
Avstrijci namreč varujejo mejo s financi; ti obidejo svoj rajon, dolg po deset kilometrov enkrat tedensko. Pogosteje jim ni bilo potrebno, saj skoraj nihče ni bežal od njih k nam.
Ne spomnim se primera, čeprav sem bil devet let na meji, da bi na drugi strani grdo ravnali – mislim tako na finance Avstrije kot Italije. Pri nas je bilo več incidentov; za to so bile krive neustrezne priprave in mladost graničarjev.

Naslov sporočila: Re: DRŽAVNA MEJA, prvič Pet 2 Jul 2010 - 17:35

Franci_ PULKO je napisal/a:: Spomnim se, da je v nekem Jugoslovanskem filmu nekdo, ki so ga vprašali, kako je prišel v partizane odgovoril: »Mene je pa krava pripeljala.« Tako so mene pripeljale ribe 1977. leta v mejne enote J(L)A, v Tolminski mejni odsek, na delovno mesto poveljnika mejne karavle, stražnice v činu podporočnika po pogodbi.
Bil sem strasten ribič na prave ribe, drugih pa nisem sovražil, in položil sem vse mogoče izpite v RD Slovenska Bistrica leta 1971. Za zastrupitev moje krvi z ribištvom imata največ zaslug Tona in Viktor Rogina iz Visol. Z ribištvom sem bil tako zagret, da sem kar nekako pozabil, hote ali nehote, da je v gojitvenem revirju prepovedan ribolov, resda samo za ene, bil pa je. Malo meni v obrambo je bilo dejstvo, da sem tistikrat lovil za Jožeta, mojega prijatelja, ki je imel ženo z zdravstvenimi problemi, zato me je poprosil, da mu nalovim ribe. Gospodar RD Slovenska Bistrica me je osebno, čeprav je sam s črvom na trnku napadal ribice, dobil v prepovedanem položaju. Vsi, ki se razumejo na lov na salmonide, med katere seveda spada tudi postrv, ve, da se je ne sme loviti z živo vabo, med katere spada črv. Izgnan sem bil kot Adam iz raja. Še huje, njega so samo izgnali, mene pa so predlagali še občinskemu sodišču v Slovenski Bistrici v nadaljnjo obravnavo. Veliko sreče pa sem imel zato, ker so mu ribice, ki mi jih je odvzel, bile tako všeč, da jih je pojedel doma sam ali skupaj s tistim, ki je takrat prisostvoval akciji »Zakaj je pa tebe treba bilo…«. Na sodišču je javni tožilec zahteval dokazni material, ki pa je na moje veselje najverjetneje že bil predelan v kompost. In vedno, kadar pogovor nanese na ribe in vse, kar je s tem v zvezi, bi napravil krivico mojemu najboljšemu prijatelju Jošku Erkerju, če ne bi priznal, da je on največji lovec na ribe v naših pohorskih vodah in da je legenda našega sladkovodnega ribolova. Zaradi nama znanih razlogov sva se razšla in ne »gajžlava« več skupaj, kar pa še ne pomeni, da nisva več živa. Zelo pogrešam njegov humor, ko sva ure in ure pretresala potoke in vedno sva se držala pregovora »Ne pusti ribe na suhem!« - še manj pa v vodi, dodajam jaz. Danes prijatelja Joška ni več, umrl je tako rekoč sredi najlepših let. Kar pa me najbolj muči in teži je to, da nisva s prijateljem, starim ribiškim mačkom, nikoli več po mojem odhodu na državno mejo lovila skupaj, da nisva več prekrižala ribiških palic kot njega dni. Takrat, ko sem izvedel za njegovo bolezen, ki ga je tudi pogubila, sem potreboval kar nekaj časa, da sem dojel, da nič ni večno in da tudi jaz enkrat pojdem v smeri konca.
Delo na državni meji je bilo po svoje zanimivo, čeprav je bilo naporno in življenjsko nevarno. Da ne bi kdo dobil napačno predstavo, da zaradi ustašev, četnikov, domobrancev, tujih obveščevalnih služb in vsega, kar je pač ogrožalo suvereniteto, integriteto in socialistični sistem. V življenjski nevarnosti sem bil zmeraj zaradi tistih, s katerimi sem delal, zaradi lastnih vojakov graničarjev J(L)A. Vem, da je bilo iz moje strani takrat egoistično, ker sem iz urbane sredine, iz sredine polnega ugodja pripeljal družino na mejo, na konec sveta – na Kambreško pri Novi Gorici. Sebi v zagovor bi lahko rekel: »Zavedal sem se svojega poslanstva in odzval sem se klicu domovine in lepo je v naši domovini biti…«. Na rajonu karavle, kjer sem delal, so bili potoki polni postrvi, čeprav so jih italijanski financerji kar redno lovili s kemikalijami. Že takrat kot graničar sem imel probleme z Italijani, pa ne zaradi njihovega nestrinjanja s tem, da sodimo v Evropo in da so naše kraške jame s Fojbami vred polne pobitih italijanskih vojakov in civilnih oseb, temveč zaradi rib.
Grozno…hladno mi je bilo pri duši, ko sem hodil skozi prazne vasi in naselja na meji. Vse je bilo tako prazno, nikjer žive duše, samo grmovje in ruševine…razvaline…ostanki hiš..hlevov.
Spraševal sem policaje..miličnike, s katerimi smo dobro sodelovali, kje so vsi tisti ljudje, pa so mi odgovarjali, da so pomrli, mladi pa, da so odšli s trebuhom za kruhom večinoma v Anhovo, nekaj pa tudi v Italijo. Nekam niso bili preveč prepričljivi v svojih izjavah.
Veliko sem se zadrževal pri tam živečih ljudeh in se pogovarjal z njimi, ko sem hodil v kontrolo svojim organom na zaščiti meje. V krajih, kot so Volčanske Rute, Pušno, Srednje in Lig, sem izvedel, da ljudje iz zapuščenih krajev niso odšli prostovoljno, temveč pod pritiskom JA, saj nikomur ni zaupala. Vsakogar, ki ni bil po njihovih merilih, je s svojimi metodami spravila ob vso imetje.
Živelj na meji je svoje čase rad šel med graničarje, saj mu dejansko drugega ni preostalo. Na stražnici je bila prva televizija, bila je hrana in tudi vojaki so radi pomagali pri kmečkih opravilih. In nenazadnje, v stražnici so bili fantje iz cele Juge, zdravi in polni raznoraznih domislic, v tistih hribovskih vaseh pa zaradi režima na meji fantov iz doline ni mikalo vasovanje. Mučno in neprijetno mi je bilo sporočanje, »referisanje«, vsak mesec v Tolminskem poveljstvu. Slabo sem govoril srbsko-hrvaško in zaradi tega sem bil večkrat predmet bučnega smejanja in že kar rezgetanja. Zaradi vodovodnega monterja, za katerega sem dejal, da je prišel in mi ga 'namontiral', umivalnik seveda, je bilo smeha za izvoz in še več. Tiste čase sem se kalil in počasi spoznaval obrt, v katero sem se dobesedno zataknil, padel sem vanjo in bil dobesedno v njej z celotnim telesom in dušo.
Delo na meji je postajalo iz dneva v dan bolj zanimivo. Naloge, ki se jih dobival iz poveljstva, sem opravljal z entuziazmom in bil sem prepričan, da je vse, kar počnemo, prav in da smo najmanj od Boga poslani; da delimo pravico vsem, ki bi na tak ali drugačen način prišli v kontakt z režimom na meji. Režim na meji je zbir vseh zakonov in predpisov, ki urejajo prehod preko meje in zadrževanje v mejnem pasu. To slednje je bilo tudi najbolj drastično kršenje človekovih pravic, saj po zakonu brat bratu, ki je živel v mejnem pasu, ni smel na obisk, če ni imel za to posebnega dovoljenja ali če mu jaz izrecno nisem dovolil. Zaradi nepoznavanja predpisov in zakonov je prihajalo do kršenja režima in s tem do mejnih incidentov, ki pa so bili zelo neprijetni za nas, ki smo bili neposredno odgovorni za izvajanje režima. Mejni incident je lahko prerasel v meddržavni (kar nekaj smo jih ušpičili), kar je pa pomenilo sestanek medvladnih komisij in vedno se je ugotovilo, da smo bili povzročitelji mi, graničarji JA. Za boljše razumevanje mejnega režima in vseh zakonov ter predpisov sem bil poslan na pranje glave v Pančevo, na tečaj za graničarje v VP 5000. Vojašnica in šola v njej sta bili na nivoju takratnega standarda, za kar se imamo zahvaliti tujim tečajnikom; bili so predvsem iz afriških držav, iz nerazvitih in tistih, v katerih so divjale lokalne vojne in oboroženi upori – joj, kako se zgodovina ponavlja, na škodo malih, prevaranih ter izkoriščanih. Usposabljanje ni zahtevalo večjih fizičnih naporov, saj se je večji del odvijalo v prostorih šole. Poudarek je bil na politični vzgoji in na teoriji znanja mejnega režima. Kontaktiranje s tujimi tečajniki je bilo strogo prepovedano z izgovorom, da so povečini sodelavci tujih obveščevalnih služb. Takrat v Pančevu sem prvič in zadnjič videl belega črnca – bil je namreč albin.
Spomnim se dogodka, ko je na obisk svojim častnikom v Pančevo prišel Gadafi, predsednik Libije. Polkovnik mu je predal raport in mu med ostalim tudi omenil, da ima enega od častnikov, ki je malo slabši po znanju in disciplini. Gadafi je pristopil omenjenemu v postroju, mu prisolil zaušnico, z ostalimi pa se je rokoval in vsakega pomenljivo potrepljal po ramenu.
Streljanje s pištolo smo izvajali v podzemnem strelišču in takrat so bili z nami tudi tujci, ki pa so zganjali takšen hrup in galamo ter se z orožjem obračali okoli sebe, da je vodja strelišča moral nekatere odstraniti. Strokovna ocena je bila, da bi z lokom in puščico zagotovo več zadeli. Na terenu smo izvajali praktične postopke organov zavarovanja na meji in to: zaseda, postopki rajonskega stražarja, stražarja pri karavli in ostale. V postopke je spadalo še zaustavljanje, legitimiranje, pretresanje, vezanje, kadar je potrebno, sprovedenje in kar je bilo najbolj bistveno, uporaba orožja, saj je bilo v mejnih enotah veliko mrtvih samo zaradi nepoznavanja pravil.
Za nalogo sem dobil, da naslednji dan pripravim opomnik za izvajanje teme »zaseda«. Zaradi odhoda v mesto nisem izpolnil dane naloge in naslednji dan je bil polomija. Stal sem pred postrojem kolegov in nisem vedel, kaj naj jim rečem. Nastal je smeh in nekako smo se dogovorili, da izvedemo temo s skupnimi močmi, čeprav je vse skupaj bilo videti kot risani film »Kavboj Pipec in Rdeča Pesa«, saj sem dobil tudi temu primerno oceno.
Vso pridobljeno znanje sem prinesel na mejo, toda, glej ga zlomka! Teorija in praksa sta si zelo vsaka sebi in nemalo problemov je nastalo, ko sem naučeno zahteval od vojakov; pa tudi malo vojakov me je dejansko razumelo, saj jim osnovna izobrazba tega ni dovoljevala.
Po treh letih dela v Tolminu sem zaprosil poveljstvo v Ljubljani, da me premestijo na mejni odsek Maribor. Domotožje je bilo tako močno, da je prevladalo in odločil sem se, da grem nazaj na Štajersko, bližje svojemu kraju. V mejnem odseku Maribor so imeli potrebo po poveljniku mejne stražnice Brezovec in tako je bilo moji prošnji ugodeno.
Na tečaju v Pančevu so nam bile rečene stvari, ki so bile tajne in so takrat v J(L)A veljale za strogo zaupne, vsaj mislil sem tako. Slišali smo, da se je banda Radoša, imenovana Feniks, zadrževala na kamnu 52, sekcija 14, kakšnih sedem ali devet dni in opazovala naše patrulje, kako so prihajale in odhajale. Skupino (banda je stari boljševistični naziv) je tedaj presenetil poveljnik stražnice iz Mute, star.vod. Đevad Copevski, vendar so ga, kot nam je bilo rečeno, prestrašili. Bil je brez orožja, oni pa so mu grozili, da mu bodo, če bo kaj povedal, »vlekli jajca na grlo«. Najprej so se dogovorili, da ga bodo likvidirali, potem pa so prišli do ugotovitve, da bo, če ga počijo, njihov nameravani prehod takoj odkrit in so ga izpustili. Tako je stekel k nekemu kmetu po lovsko puško, da bi jih za preživeti strah in ponižanje pobil kot divje svinje. Trdil je, da gre za avstrijske finance. Ko je pritekel s puško nazaj, ni našel nikogar več, o teroristih ni bilo niti sledu. O tem je takoj obvestil svoje poveljstvo mejnih enot J(L)A v Dravogradu. V tem primeru se je v vsej luči pokazalo nesodelovanje policije z vojsko. Vojska je že veliko prej vedela za to skupino teroristov, vendar tega ni sporočila sekretariatu za notranje zadeve. Javili so samo enolinijsko, v vojaški hierarhiji. Poznano je bilo, da je lahko sodelovanje med službama, civilno in vojaško, samo na republiški ravni in da organi na kraju samem niso smeli sodelovati. V obmejni stražnici je bila zadeva ista; poveljnik ni dobival obvestil od republiškega sekretariata. Poveljnik stražnice ni imel bog ve kakšnih pooblastil, tako da ni mogel dobivati nič kaj uporabnega iz vrha. Bil je vezan neposredno na mejni odsek, čeprav naj bi bili miličniki oz. organi javne varnosti z vodjem varnostnega okoliša na čelu subjekt, ki ščiti mejo. Da sem bog nad bogovi, sem že zdavnaj odmislil, nastopal je čas streznitve. Če so bile med nami in milico kakšne povezave, so bile na prijateljski osnovi, na službeni ne. Sam sem imel takšno zvezo, vendar sem moral obljubiti, da o tem, kar sva se pogovarjala, ne bom govoril poveljniku mejnega odseka, češ, da ne bi bilo dobro, če bi to šlo naokrog in če bi za sodelovanje izvedeli v vrhu milice. V Dravogradu so bili večkrat koordinacijski sestanki in tam si potem videl pravo realno podobo, ko so se kresala kopja; tako, da na kraju nisi vedel, kdo koga. V Ljubljani v našem poveljstvu J(L)A in RSZNZ so trdili eno, mi drugo in potem smo šli narazen, ne da bi se kaj pametnega dogovorili. Kot sem že omenil, je bila milica bolj za liberalizacijo in je tudi znala delati z ljudmi, ki so živeli v obmejnem pasu oz. v mejnem področju, zato so tudi dobivali več podatkov od njih. Miličniki so nas večkrat opozorili, da se meji približuje kakšna neznana oseba in nam sporočili, da moramo postaviti zasedo. Mi tega, če se že ni oseba izgubila in naletela na nas, nikoli nismo vedeli vnaprej. Dobro..odlično sodelovanje z organi milice RS moram omeniti v času akcije »nič nas ne sme presenetiti«. Poveljniki karavel smo morali v sodelovanju s poveljniki postaj milic in oddelkov, na delih rajona katerih se je nahajala karavla, izdelati načrt skupnih sestankov in kasneje rekapitulacijo in izpolnitev istih. Zelo dobro sodelovanje v tistem času sem vzpostavil s komandirjem Jožetom Koširjem OM Muta – danes je samostojni inšpektor policije RS, v pokoju. Sinhrono..vzkaljeno delo med nama je rezultiralo dober uspeh, vojaške patrole na meji so v povprečju prijele več ilegalnih prebežnikov. Vsem pa ni bilo povšeči, še posebej je negativno..nergaško naše skupno delo ocenjeval komandir Cifer, PM, postaja milice, Radlje ob Dravi.
V Pančevu nam je bilo med drugim rečeno tudi, da je skupino Feniks 1972 helikopter prepeljal v vas Šentlovrenc na avstrijski strani, kakšnih 800m zračne črte od meje. Tako se imenuje vas s cerkvico na hribu, lepo vidna z našega ozemlja. Potem so kakšna dva kilometra s celotno opremo šli peš do meje. Dolgo se je sumilo, da je njihov pomočnik neki Slovenec, domačin - da jih je on spravil pred meje. Poveljnik stražnice, ki je skupino zalotil, je trdil, da so bili to avstrijski financi, zato je na pobudo avstrijskih mejnih organov prišlo do meddržavnega kontakta med njimi in predstavniki J(L)A. Financi so povedali, da to niso bili njihovi organi, saj oni nimajo toliko ljudi ob meji in da imamo mi, to je J(L)A, stare vojaške karte z opisi področij, kjer so njihove financarske postaje. Res je, imeli smo zemljevide stare deset do petnajst let in še več.
Avstrijci namreč varujejo mejo s financi; ti obidejo svoj rajon, dolg po deset kilometrov enkrat tedensko. Pogosteje jim ni bilo potrebno, saj skoraj nihče ni bežal od njih k nam.
Ne spomnim se primera, čeprav sem bil devet let na meji, da bi na drugi strani grdo ravnali – mislim tako na finance Avstrije kot Italije. Pri nas je bilo več incidentov; za to so bile krive neustrezne priprave in mladost graničarjev.

spomini bolijo in krepijo, primorska pa bo ostala vedno v tebi, to čutim flower

Naslov sporočila: Re: DRŽAVNA MEJA, prvič Pet 2 Jul 2010 - 19:14

Ida Semenič je napisal/a:

Franci_ PULKO je napisal/a:: Spomnim se, da je v nekem Jugoslovanskem filmu nekdo, ki so ga vprašali, kako je prišel v partizane odgovoril: »Mene je pa krava pripeljala.« Tako so mene pripeljale ribe 1977. leta v mejne enote J(L)A, v Tolminski mejni odsek, na delovno mesto poveljnika mejne karavle, stražnice v činu podporočnika po pogodbi.
Bil sem strasten ribič na prave ribe, drugih pa nisem sovražil, in položil sem vse mogoče izpite v RD Slovenska Bistrica leta 1971. Za zastrupitev moje krvi z ribištvom imata največ zaslug Tona in Viktor Rogina iz Visol. Z ribištvom sem bil tako zagret, da sem kar nekako pozabil, hote ali nehote, da je v gojitvenem revirju prepovedan ribolov, resda samo za ene, bil pa je. Malo meni v obrambo je bilo dejstvo, da sem tistikrat lovil za Jožeta, mojega prijatelja, ki je imel ženo z zdravstvenimi problemi, zato me je poprosil, da mu nalovim ribe. Gospodar RD Slovenska Bistrica me je osebno, čeprav je sam s črvom na trnku napadal ribice, dobil v prepovedanem položaju. Vsi, ki se razumejo na lov na salmonide, med katere seveda spada tudi postrv, ve, da se je ne sme loviti z živo vabo, med katere spada črv. Izgnan sem bil kot Adam iz raja. Še huje, njega so samo izgnali, mene pa so predlagali še občinskemu sodišču v Slovenski Bistrici v nadaljnjo obravnavo. Veliko sreče pa sem imel zato, ker so mu ribice, ki mi jih je odvzel, bile tako všeč, da jih je pojedel doma sam ali skupaj s tistim, ki je takrat prisostvoval akciji »Zakaj je pa tebe treba bilo…«. Na sodišču je javni tožilec zahteval dokazni material, ki pa je na moje veselje najverjetneje že bil predelan v kompost. In vedno, kadar pogovor nanese na ribe in vse, kar je s tem v zvezi, bi napravil krivico mojemu najboljšemu prijatelju Jošku Erkerju, če ne bi priznal, da je on največji lovec na ribe v naših pohorskih vodah in da je legenda našega sladkovodnega ribolova. Zaradi nama znanih razlogov sva se razšla in ne »gajžlava« več skupaj, kar pa še ne pomeni, da nisva več živa. Zelo pogrešam njegov humor, ko sva ure in ure pretresala potoke in vedno sva se držala pregovora »Ne pusti ribe na suhem!« - še manj pa v vodi, dodajam jaz. Danes prijatelja Joška ni več, umrl je tako rekoč sredi najlepših let. Kar pa me najbolj muči in teži je to, da nisva s prijateljem, starim ribiškim mačkom, nikoli več po mojem odhodu na državno mejo lovila skupaj, da nisva več prekrižala ribiških palic kot njega dni. Takrat, ko sem izvedel za njegovo bolezen, ki ga je tudi pogubila, sem potreboval kar nekaj časa, da sem dojel, da nič ni večno in da tudi jaz enkrat pojdem v smeri konca.
Delo na državni meji je bilo po svoje zanimivo, čeprav je bilo naporno in življenjsko nevarno. Da ne bi kdo dobil napačno predstavo, da zaradi ustašev, četnikov, domobrancev, tujih obveščevalnih služb in vsega, kar je pač ogrožalo suvereniteto, integriteto in socialistični sistem. V življenjski nevarnosti sem bil zmeraj zaradi tistih, s katerimi sem delal, zaradi lastnih vojakov graničarjev J(L)A. Vem, da je bilo iz moje strani takrat egoistično, ker sem iz urbane sredine, iz sredine polnega ugodja pripeljal družino na mejo, na konec sveta – na Kambreško pri Novi Gorici. Sebi v zagovor bi lahko rekel: »Zavedal sem se svojega poslanstva in odzval sem se klicu domovine in lepo je v naši domovini biti…«. Na rajonu karavle, kjer sem delal, so bili potoki polni postrvi, čeprav so jih italijanski financerji kar redno lovili s kemikalijami. Že takrat kot graničar sem imel probleme z Italijani, pa ne zaradi njihovega nestrinjanja s tem, da sodimo v Evropo in da so naše kraške jame s Fojbami vred polne pobitih italijanskih vojakov in civilnih oseb, temveč zaradi rib.
Grozno…hladno mi je bilo pri duši, ko sem hodil skozi prazne vasi in naselja na meji. Vse je bilo tako prazno, nikjer žive duše, samo grmovje in ruševine…razvaline…ostanki hiš..hlevov.
Spraševal sem policaje..miličnike, s katerimi smo dobro sodelovali, kje so vsi tisti ljudje, pa so mi odgovarjali, da so pomrli, mladi pa, da so odšli s trebuhom za kruhom večinoma v Anhovo, nekaj pa tudi v Italijo. Nekam niso bili preveč prepričljivi v svojih izjavah.
Veliko sem se zadrževal pri tam živečih ljudeh in se pogovarjal z njimi, ko sem hodil v kontrolo svojim organom na zaščiti meje. V krajih, kot so Volčanske Rute, Pušno, Srednje in Lig, sem izvedel, da ljudje iz zapuščenih krajev niso odšli prostovoljno, temveč pod pritiskom JA, saj nikomur ni zaupala. Vsakogar, ki ni bil po njihovih merilih, je s svojimi metodami spravila ob vso imetje.
Živelj na meji je svoje čase rad šel med graničarje, saj mu dejansko drugega ni preostalo. Na stražnici je bila prva televizija, bila je hrana in tudi vojaki so radi pomagali pri kmečkih opravilih. In nenazadnje, v stražnici so bili fantje iz cele Juge, zdravi in polni raznoraznih domislic, v tistih hribovskih vaseh pa zaradi režima na meji fantov iz doline ni mikalo vasovanje. Mučno in neprijetno mi je bilo sporočanje, »referisanje«, vsak mesec v Tolminskem poveljstvu. Slabo sem govoril srbsko-hrvaško in zaradi tega sem bil večkrat predmet bučnega smejanja in že kar rezgetanja. Zaradi vodovodnega monterja, za katerega sem dejal, da je prišel in mi ga 'namontiral', umivalnik seveda, je bilo smeha za izvoz in še več. Tiste čase sem se kalil in počasi spoznaval obrt, v katero sem se dobesedno zataknil, padel sem vanjo in bil dobesedno v njej z celotnim telesom in dušo.
Delo na meji je postajalo iz dneva v dan bolj zanimivo. Naloge, ki se jih dobival iz poveljstva, sem opravljal z entuziazmom in bil sem prepričan, da je vse, kar počnemo, prav in da smo najmanj od Boga poslani; da delimo pravico vsem, ki bi na tak ali drugačen način prišli v kontakt z režimom na meji. Režim na meji je zbir vseh zakonov in predpisov, ki urejajo prehod preko meje in zadrževanje v mejnem pasu. To slednje je bilo tudi najbolj drastično kršenje človekovih pravic, saj po zakonu brat bratu, ki je živel v mejnem pasu, ni smel na obisk, če ni imel za to posebnega dovoljenja ali če mu jaz izrecno nisem dovolil. Zaradi nepoznavanja predpisov in zakonov je prihajalo do kršenja režima in s tem do mejnih incidentov, ki pa so bili zelo neprijetni za nas, ki smo bili neposredno odgovorni za izvajanje režima. Mejni incident je lahko prerasel v meddržavni (kar nekaj smo jih ušpičili), kar je pa pomenilo sestanek medvladnih komisij in vedno se je ugotovilo, da smo bili povzročitelji mi, graničarji JA. Za boljše razumevanje mejnega režima in vseh zakonov ter predpisov sem bil poslan na pranje glave v Pančevo, na tečaj za graničarje v VP 5000. Vojašnica in šola v njej sta bili na nivoju takratnega standarda, za kar se imamo zahvaliti tujim tečajnikom; bili so predvsem iz afriških držav, iz nerazvitih in tistih, v katerih so divjale lokalne vojne in oboroženi upori – joj, kako se zgodovina ponavlja, na škodo malih, prevaranih ter izkoriščanih. Usposabljanje ni zahtevalo večjih fizičnih naporov, saj se je večji del odvijalo v prostorih šole. Poudarek je bil na politični vzgoji in na teoriji znanja mejnega režima. Kontaktiranje s tujimi tečajniki je bilo strogo prepovedano z izgovorom, da so povečini sodelavci tujih obveščevalnih služb. Takrat v Pančevu sem prvič in zadnjič videl belega črnca – bil je namreč albin.
Spomnim se dogodka, ko je na obisk svojim častnikom v Pančevo prišel Gadafi, predsednik Libije. Polkovnik mu je predal raport in mu med ostalim tudi omenil, da ima enega od častnikov, ki je malo slabši po znanju in disciplini. Gadafi je pristopil omenjenemu v postroju, mu prisolil zaušnico, z ostalimi pa se je rokoval in vsakega pomenljivo potrepljal po ramenu.
Streljanje s pištolo smo izvajali v podzemnem strelišču in takrat so bili z nami tudi tujci, ki pa so zganjali takšen hrup in galamo ter se z orožjem obračali okoli sebe, da je vodja strelišča moral nekatere odstraniti. Strokovna ocena je bila, da bi z lokom in puščico zagotovo več zadeli. Na terenu smo izvajali praktične postopke organov zavarovanja na meji in to: zaseda, postopki rajonskega stražarja, stražarja pri karavli in ostale. V postopke je spadalo še zaustavljanje, legitimiranje, pretresanje, vezanje, kadar je potrebno, sprovedenje in kar je bilo najbolj bistveno, uporaba orožja, saj je bilo v mejnih enotah veliko mrtvih samo zaradi nepoznavanja pravil.
Za nalogo sem dobil, da naslednji dan pripravim opomnik za izvajanje teme »zaseda«. Zaradi odhoda v mesto nisem izpolnil dane naloge in naslednji dan je bil polomija. Stal sem pred postrojem kolegov in nisem vedel, kaj naj jim rečem. Nastal je smeh in nekako smo se dogovorili, da izvedemo temo s skupnimi močmi, čeprav je vse skupaj bilo videti kot risani film »Kavboj Pipec in Rdeča Pesa«, saj sem dobil tudi temu primerno oceno.
Vso pridobljeno znanje sem prinesel na mejo, toda, glej ga zlomka! Teorija in praksa sta si zelo vsaka sebi in nemalo problemov je nastalo, ko sem naučeno zahteval od vojakov; pa tudi malo vojakov me je dejansko razumelo, saj jim osnovna izobrazba tega ni dovoljevala.
Po treh letih dela v Tolminu sem zaprosil poveljstvo v Ljubljani, da me premestijo na mejni odsek Maribor. Domotožje je bilo tako močno, da je prevladalo in odločil sem se, da grem nazaj na Štajersko, bližje svojemu kraju. V mejnem odseku Maribor so imeli potrebo po poveljniku mejne stražnice Brezovec in tako je bilo moji prošnji ugodeno.
Na tečaju v Pančevu so nam bile rečene stvari, ki so bile tajne in so takrat v J(L)A veljale za strogo zaupne, vsaj mislil sem tako. Slišali smo, da se je banda Radoša, imenovana Feniks, zadrževala na kamnu 52, sekcija 14, kakšnih sedem ali devet dni in opazovala naše patrulje, kako so prihajale in odhajale. Skupino (banda je stari boljševistični naziv) je tedaj presenetil poveljnik stražnice iz Mute, star.vod. Đevad Copevski, vendar so ga, kot nam je bilo rečeno, prestrašili. Bil je brez orožja, oni pa so mu grozili, da mu bodo, če bo kaj povedal, »vlekli jajca na grlo«. Najprej so se dogovorili, da ga bodo likvidirali, potem pa so prišli do ugotovitve, da bo, če ga počijo, njihov nameravani prehod takoj odkrit in so ga izpustili. Tako je stekel k nekemu kmetu po lovsko puško, da bi jih za preživeti strah in ponižanje pobil kot divje svinje. Trdil je, da gre za avstrijske finance. Ko je pritekel s puško nazaj, ni našel nikogar več, o teroristih ni bilo niti sledu. O tem je takoj obvestil svoje poveljstvo mejnih enot J(L)A v Dravogradu. V tem primeru se je v vsej luči pokazalo nesodelovanje policije z vojsko. Vojska je že veliko prej vedela za to skupino teroristov, vendar tega ni sporočila sekretariatu za notranje zadeve. Javili so samo enolinijsko, v vojaški hierarhiji. Poznano je bilo, da je lahko sodelovanje med službama, civilno in vojaško, samo na republiški ravni in da organi na kraju samem niso smeli sodelovati. V obmejni stražnici je bila zadeva ista; poveljnik ni dobival obvestil od republiškega sekretariata. Poveljnik stražnice ni imel bog ve kakšnih pooblastil, tako da ni mogel dobivati nič kaj uporabnega iz vrha. Bil je vezan neposredno na mejni odsek, čeprav naj bi bili miličniki oz. organi javne varnosti z vodjem varnostnega okoliša na čelu subjekt, ki ščiti mejo. Da sem bog nad bogovi, sem že zdavnaj odmislil, nastopal je čas streznitve. Če so bile med nami in milico kakšne povezave, so bile na prijateljski osnovi, na službeni ne. Sam sem imel takšno zvezo, vendar sem moral obljubiti, da o tem, kar sva se pogovarjala, ne bom govoril poveljniku mejnega odseka, češ, da ne bi bilo dobro, če bi to šlo naokrog in če bi za sodelovanje izvedeli v vrhu milice. V Dravogradu so bili večkrat koordinacijski sestanki in tam si potem videl pravo realno podobo, ko so se kresala kopja; tako, da na kraju nisi vedel, kdo koga. V Ljubljani v našem poveljstvu J(L)A in RSZNZ so trdili eno, mi drugo in potem smo šli narazen, ne da bi se kaj pametnega dogovorili. Kot sem že omenil, je bila milica bolj za liberalizacijo in je tudi znala delati z ljudmi, ki so živeli v obmejnem pasu oz. v mejnem področju, zato so tudi dobivali več podatkov od njih. Miličniki so nas večkrat opozorili, da se meji približuje kakšna neznana oseba in nam sporočili, da moramo postaviti zasedo. Mi tega, če se že ni oseba izgubila in naletela na nas, nikoli nismo vedeli vnaprej. Dobro..odlično sodelovanje z organi milice RS moram omeniti v času akcije »nič nas ne sme presenetiti«. Poveljniki karavel smo morali v sodelovanju s poveljniki postaj milic in oddelkov, na delih rajona katerih se je nahajala karavla, izdelati načrt skupnih sestankov in kasneje rekapitulacijo in izpolnitev istih. Zelo dobro sodelovanje v tistem času sem vzpostavil s komandirjem Jožetom Koširjem OM Muta – danes je samostojni inšpektor policije RS, v pokoju. Sinhrono..vzkaljeno delo med nama je rezultiralo dober uspeh, vojaške patrole na meji so v povprečju prijele več ilegalnih prebežnikov. Vsem pa ni bilo povšeči, še posebej je negativno..nergaško naše skupno delo ocenjeval komandir Cifer, PM, postaja milice, Radlje ob Dravi.
V Pančevu nam je bilo med drugim rečeno tudi, da je skupino Feniks 1972 helikopter prepeljal v vas Šentlovrenc na avstrijski strani, kakšnih 800m zračne črte od meje. Tako se imenuje vas s cerkvico na hribu, lepo vidna z našega ozemlja. Potem so kakšna dva kilometra s celotno opremo šli peš do meje. Dolgo se je sumilo, da je njihov pomočnik neki Slovenec, domačin - da jih je on spravil pred meje. Poveljnik stražnice, ki je skupino zalotil, je trdil, da so bili to avstrijski financi, zato je na pobudo avstrijskih mejnih organov prišlo do meddržavnega kontakta med njimi in predstavniki J(L)A. Financi so povedali, da to niso bili njihovi organi, saj oni nimajo toliko ljudi ob meji in da imamo mi, to je J(L)A, stare vojaške karte z opisi področij, kjer so njihove financarske postaje. Res je, imeli smo zemljevide stare deset do petnajst let in še več.
Avstrijci namreč varujejo mejo s financi; ti obidejo svoj rajon, dolg po deset kilometrov enkrat tedensko. Pogosteje jim ni bilo potrebno, saj skoraj nihče ni bežal od njih k nam.
Ne spomnim se primera, čeprav sem bil devet let na meji, da bi na drugi strani grdo ravnali – mislim tako na finance Avstrije kot Italije. Pri nas je bilo več incidentov; za to so bile krive neustrezne priprave in mladost graničarjev.

spomini bolijo in krepijo, primorska pa bo ostala vedno v tebi, to čutim flower

Ida hvala Ti, prav imaš, Primorsko imam v krvi, sedla mi je v dušo in v njej ostala.

Naslov sporočila: Re: DRŽAVNA MEJA, prvič Pet 2 Jul 2010 - 19:54

Franci_ PULKO je napisal/a:

Ida Semenič je napisal/a:

Franci_ PULKO je napisal/a:: Spomnim se, da je v nekem Jugoslovanskem filmu nekdo, ki so ga vprašali, kako je prišel v partizane odgovoril: »Mene je pa krava pripeljala.« Tako so mene pripeljale ribe 1977. leta v mejne enote J(L)A, v Tolminski mejni odsek, na delovno mesto poveljnika mejne karavle, stražnice v činu podporočnika po pogodbi.
Bil sem strasten ribič na prave ribe, drugih pa nisem sovražil, in položil sem vse mogoče izpite v RD Slovenska Bistrica leta 1971. Za zastrupitev moje krvi z ribištvom imata največ zaslug Tona in Viktor Rogina iz Visol. Z ribištvom sem bil tako zagret, da sem kar nekako pozabil, hote ali nehote, da je v gojitvenem revirju prepovedan ribolov, resda samo za ene, bil pa je. Malo meni v obrambo je bilo dejstvo, da sem tistikrat lovil za Jožeta, mojega prijatelja, ki je imel ženo z zdravstvenimi problemi, zato me je poprosil, da mu nalovim ribe. Gospodar RD Slovenska Bistrica me je osebno, čeprav je sam s črvom na trnku napadal ribice, dobil v prepovedanem položaju. Vsi, ki se razumejo na lov na salmonide, med katere seveda spada tudi postrv, ve, da se je ne sme loviti z živo vabo, med katere spada črv. Izgnan sem bil kot Adam iz raja. Še huje, njega so samo izgnali, mene pa so predlagali še občinskemu sodišču v Slovenski Bistrici v nadaljnjo obravnavo. Veliko sreče pa sem imel zato, ker so mu ribice, ki mi jih je odvzel, bile tako všeč, da jih je pojedel doma sam ali skupaj s tistim, ki je takrat prisostvoval akciji »Zakaj je pa tebe treba bilo…«. Na sodišču je javni tožilec zahteval dokazni material, ki pa je na moje veselje najverjetneje že bil predelan v kompost. In vedno, kadar pogovor nanese na ribe in vse, kar je s tem v zvezi, bi napravil krivico mojemu najboljšemu prijatelju Jošku Erkerju, če ne bi priznal, da je on največji lovec na ribe v naših pohorskih vodah in da je legenda našega sladkovodnega ribolova. Zaradi nama znanih razlogov sva se razšla in ne »gajžlava« več skupaj, kar pa še ne pomeni, da nisva več živa. Zelo pogrešam njegov humor, ko sva ure in ure pretresala potoke in vedno sva se držala pregovora »Ne pusti ribe na suhem!« - še manj pa v vodi, dodajam jaz. Danes prijatelja Joška ni več, umrl je tako rekoč sredi najlepših let. Kar pa me najbolj muči in teži je to, da nisva s prijateljem, starim ribiškim mačkom, nikoli več po mojem odhodu na državno mejo lovila skupaj, da nisva več prekrižala ribiških palic kot njega dni. Takrat, ko sem izvedel za njegovo bolezen, ki ga je tudi pogubila, sem potreboval kar nekaj časa, da sem dojel, da nič ni večno in da tudi jaz enkrat pojdem v smeri konca.
Delo na državni meji je bilo po svoje zanimivo, čeprav je bilo naporno in življenjsko nevarno. Da ne bi kdo dobil napačno predstavo, da zaradi ustašev, četnikov, domobrancev, tujih obveščevalnih služb in vsega, kar je pač ogrožalo suvereniteto, integriteto in socialistični sistem. V življenjski nevarnosti sem bil zmeraj zaradi tistih, s katerimi sem delal, zaradi lastnih vojakov graničarjev J(L)A. Vem, da je bilo iz moje strani takrat egoistično, ker sem iz urbane sredine, iz sredine polnega ugodja pripeljal družino na mejo, na konec sveta – na Kambreško pri Novi Gorici. Sebi v zagovor bi lahko rekel: »Zavedal sem se svojega poslanstva in odzval sem se klicu domovine in lepo je v naši domovini biti…«. Na rajonu karavle, kjer sem delal, so bili potoki polni postrvi, čeprav so jih italijanski financerji kar redno lovili s kemikalijami. Že takrat kot graničar sem imel probleme z Italijani, pa ne zaradi njihovega nestrinjanja s tem, da sodimo v Evropo in da so naše kraške jame s Fojbami vred polne pobitih italijanskih vojakov in civilnih oseb, temveč zaradi rib.
Grozno…hladno mi je bilo pri duši, ko sem hodil skozi prazne vasi in naselja na meji. Vse je bilo tako prazno, nikjer žive duše, samo grmovje in ruševine…razvaline…ostanki hiš..hlevov.
Spraševal sem policaje..miličnike, s katerimi smo dobro sodelovali, kje so vsi tisti ljudje, pa so mi odgovarjali, da so pomrli, mladi pa, da so odšli s trebuhom za kruhom večinoma v Anhovo, nekaj pa tudi v Italijo. Nekam niso bili preveč prepričljivi v svojih izjavah.
Veliko sem se zadrževal pri tam živečih ljudeh in se pogovarjal z njimi, ko sem hodil v kontrolo svojim organom na zaščiti meje. V krajih, kot so Volčanske Rute, Pušno, Srednje in Lig, sem izvedel, da ljudje iz zapuščenih krajev niso odšli prostovoljno, temveč pod pritiskom JA, saj nikomur ni zaupala. Vsakogar, ki ni bil po njihovih merilih, je s svojimi metodami spravila ob vso imetje.
Živelj na meji je svoje čase rad šel med graničarje, saj mu dejansko drugega ni preostalo. Na stražnici je bila prva televizija, bila je hrana in tudi vojaki so radi pomagali pri kmečkih opravilih. In nenazadnje, v stražnici so bili fantje iz cele Juge, zdravi in polni raznoraznih domislic, v tistih hribovskih vaseh pa zaradi režima na meji fantov iz doline ni mikalo vasovanje. Mučno in neprijetno mi je bilo sporočanje, »referisanje«, vsak mesec v Tolminskem poveljstvu. Slabo sem govoril srbsko-hrvaško in zaradi tega sem bil večkrat predmet bučnega smejanja in že kar rezgetanja. Zaradi vodovodnega monterja, za katerega sem dejal, da je prišel in mi ga 'namontiral', umivalnik seveda, je bilo smeha za izvoz in še več. Tiste čase sem se kalil in počasi spoznaval obrt, v katero sem se dobesedno zataknil, padel sem vanjo in bil dobesedno v njej z celotnim telesom in dušo.
Delo na meji je postajalo iz dneva v dan bolj zanimivo. Naloge, ki se jih dobival iz poveljstva, sem opravljal z entuziazmom in bil sem prepričan, da je vse, kar počnemo, prav in da smo najmanj od Boga poslani; da delimo pravico vsem, ki bi na tak ali drugačen način prišli v kontakt z režimom na meji. Režim na meji je zbir vseh zakonov in predpisov, ki urejajo prehod preko meje in zadrževanje v mejnem pasu. To slednje je bilo tudi najbolj drastično kršenje človekovih pravic, saj po zakonu brat bratu, ki je živel v mejnem pasu, ni smel na obisk, če ni imel za to posebnega dovoljenja ali če mu jaz izrecno nisem dovolil. Zaradi nepoznavanja predpisov in zakonov je prihajalo do kršenja režima in s tem do mejnih incidentov, ki pa so bili zelo neprijetni za nas, ki smo bili neposredno odgovorni za izvajanje režima. Mejni incident je lahko prerasel v meddržavni (kar nekaj smo jih ušpičili), kar je pa pomenilo sestanek medvladnih komisij in vedno se je ugotovilo, da smo bili povzročitelji mi, graničarji JA. Za boljše razumevanje mejnega režima in vseh zakonov ter predpisov sem bil poslan na pranje glave v Pančevo, na tečaj za graničarje v VP 5000. Vojašnica in šola v njej sta bili na nivoju takratnega standarda, za kar se imamo zahvaliti tujim tečajnikom; bili so predvsem iz afriških držav, iz nerazvitih in tistih, v katerih so divjale lokalne vojne in oboroženi upori – joj, kako se zgodovina ponavlja, na škodo malih, prevaranih ter izkoriščanih. Usposabljanje ni zahtevalo večjih fizičnih naporov, saj se je večji del odvijalo v prostorih šole. Poudarek je bil na politični vzgoji in na teoriji znanja mejnega režima. Kontaktiranje s tujimi tečajniki je bilo strogo prepovedano z izgovorom, da so povečini sodelavci tujih obveščevalnih služb. Takrat v Pančevu sem prvič in zadnjič videl belega črnca – bil je namreč albin.
Spomnim se dogodka, ko je na obisk svojim častnikom v Pančevo prišel Gadafi, predsednik Libije. Polkovnik mu je predal raport in mu med ostalim tudi omenil, da ima enega od častnikov, ki je malo slabši po znanju in disciplini. Gadafi je pristopil omenjenemu v postroju, mu prisolil zaušnico, z ostalimi pa se je rokoval in vsakega pomenljivo potrepljal po ramenu.
Streljanje s pištolo smo izvajali v podzemnem strelišču in takrat so bili z nami tudi tujci, ki pa so zganjali takšen hrup in galamo ter se z orožjem obračali okoli sebe, da je vodja strelišča moral nekatere odstraniti. Strokovna ocena je bila, da bi z lokom in puščico zagotovo več zadeli. Na terenu smo izvajali praktične postopke organov zavarovanja na meji in to: zaseda, postopki rajonskega stražarja, stražarja pri karavli in ostale. V postopke je spadalo še zaustavljanje, legitimiranje, pretresanje, vezanje, kadar je potrebno, sprovedenje in kar je bilo najbolj bistveno, uporaba orožja, saj je bilo v mejnih enotah veliko mrtvih samo zaradi nepoznavanja pravil.
Za nalogo sem dobil, da naslednji dan pripravim opomnik za izvajanje teme »zaseda«. Zaradi odhoda v mesto nisem izpolnil dane naloge in naslednji dan je bil polomija. Stal sem pred postrojem kolegov in nisem vedel, kaj naj jim rečem. Nastal je smeh in nekako smo se dogovorili, da izvedemo temo s skupnimi močmi, čeprav je vse skupaj bilo videti kot risani film »Kavboj Pipec in Rdeča Pesa«, saj sem dobil tudi temu primerno oceno.
Vso pridobljeno znanje sem prinesel na mejo, toda, glej ga zlomka! Teorija in praksa sta si zelo vsaka sebi in nemalo problemov je nastalo, ko sem naučeno zahteval od vojakov; pa tudi malo vojakov me je dejansko razumelo, saj jim osnovna izobrazba tega ni dovoljevala.
Po treh letih dela v Tolminu sem zaprosil poveljstvo v Ljubljani, da me premestijo na mejni odsek Maribor. Domotožje je bilo tako močno, da je prevladalo in odločil sem se, da grem nazaj na Štajersko, bližje svojemu kraju. V mejnem odseku Maribor so imeli potrebo po poveljniku mejne stražnice Brezovec in tako je bilo moji prošnji ugodeno.
Na tečaju v Pančevu so nam bile rečene stvari, ki so bile tajne in so takrat v J(L)A veljale za strogo zaupne, vsaj mislil sem tako. Slišali smo, da se je banda Radoša, imenovana Feniks, zadrževala na kamnu 52, sekcija 14, kakšnih sedem ali devet dni in opazovala naše patrulje, kako so prihajale in odhajale. Skupino (banda je stari boljševistični naziv) je tedaj presenetil poveljnik stražnice iz Mute, star.vod. Đevad Copevski, vendar so ga, kot nam je bilo rečeno, prestrašili. Bil je brez orožja, oni pa so mu grozili, da mu bodo, če bo kaj povedal, »vlekli jajca na grlo«. Najprej so se dogovorili, da ga bodo likvidirali, potem pa so prišli do ugotovitve, da bo, če ga počijo, njihov nameravani prehod takoj odkrit in so ga izpustili. Tako je stekel k nekemu kmetu po lovsko puško, da bi jih za preživeti strah in ponižanje pobil kot divje svinje. Trdil je, da gre za avstrijske finance. Ko je pritekel s puško nazaj, ni našel nikogar več, o teroristih ni bilo niti sledu. O tem je takoj obvestil svoje poveljstvo mejnih enot J(L)A v Dravogradu. V tem primeru se je v vsej luči pokazalo nesodelovanje policije z vojsko. Vojska je že veliko prej vedela za to skupino teroristov, vendar tega ni sporočila sekretariatu za notranje zadeve. Javili so samo enolinijsko, v vojaški hierarhiji. Poznano je bilo, da je lahko sodelovanje med službama, civilno in vojaško, samo na republiški ravni in da organi na kraju samem niso smeli sodelovati. V obmejni stražnici je bila zadeva ista; poveljnik ni dobival obvestil od republiškega sekretariata. Poveljnik stražnice ni imel bog ve kakšnih pooblastil, tako da ni mogel dobivati nič kaj uporabnega iz vrha. Bil je vezan neposredno na mejni odsek, čeprav naj bi bili miličniki oz. organi javne varnosti z vodjem varnostnega okoliša na čelu subjekt, ki ščiti mejo. Da sem bog nad bogovi, sem že zdavnaj odmislil, nastopal je čas streznitve. Če so bile med nami in milico kakšne povezave, so bile na prijateljski osnovi, na službeni ne. Sam sem imel takšno zvezo, vendar sem moral obljubiti, da o tem, kar sva se pogovarjala, ne bom govoril poveljniku mejnega odseka, češ, da ne bi bilo dobro, če bi to šlo naokrog in če bi za sodelovanje izvedeli v vrhu milice. V Dravogradu so bili večkrat koordinacijski sestanki in tam si potem videl pravo realno podobo, ko so se kresala kopja; tako, da na kraju nisi vedel, kdo koga. V Ljubljani v našem poveljstvu J(L)A in RSZNZ so trdili eno, mi drugo in potem smo šli narazen, ne da bi se kaj pametnega dogovorili. Kot sem že omenil, je bila milica bolj za liberalizacijo in je tudi znala delati z ljudmi, ki so živeli v obmejnem pasu oz. v mejnem področju, zato so tudi dobivali več podatkov od njih. Miličniki so nas večkrat opozorili, da se meji približuje kakšna neznana oseba in nam sporočili, da moramo postaviti zasedo. Mi tega, če se že ni oseba izgubila in naletela na nas, nikoli nismo vedeli vnaprej. Dobro..odlično sodelovanje z organi milice RS moram omeniti v času akcije »nič nas ne sme presenetiti«. Poveljniki karavel smo morali v sodelovanju s poveljniki postaj milic in oddelkov, na delih rajona katerih se je nahajala karavla, izdelati načrt skupnih sestankov in kasneje rekapitulacijo in izpolnitev istih. Zelo dobro sodelovanje v tistem času sem vzpostavil s komandirjem Jožetom Koširjem OM Muta – danes je samostojni inšpektor policije RS, v pokoju. Sinhrono..vzkaljeno delo med nama je rezultiralo dober uspeh, vojaške patrole na meji so v povprečju prijele več ilegalnih prebežnikov. Vsem pa ni bilo povšeči, še posebej je negativno..nergaško naše skupno delo ocenjeval komandir Cifer, PM, postaja milice, Radlje ob Dravi.
V Pančevu nam je bilo med drugim rečeno tudi, da je skupino Feniks 1972 helikopter prepeljal v vas Šentlovrenc na avstrijski strani, kakšnih 800m zračne črte od meje. Tako se imenuje vas s cerkvico na hribu, lepo vidna z našega ozemlja. Potem so kakšna dva kilometra s celotno opremo šli peš do meje. Dolgo se je sumilo, da je njihov pomočnik neki Slovenec, domačin - da jih je on spravil pred meje. Poveljnik stražnice, ki je skupino zalotil, je trdil, da so bili to avstrijski financi, zato je na pobudo avstrijskih mejnih organov prišlo do meddržavnega kontakta med njimi in predstavniki J(L)A. Financi so povedali, da to niso bili njihovi organi, saj oni nimajo toliko ljudi ob meji in da imamo mi, to je J(L)A, stare vojaške karte z opisi področij, kjer so njihove financarske postaje. Res je, imeli smo zemljevide stare deset do petnajst let in še več.
Avstrijci namreč varujejo mejo s financi; ti obidejo svoj rajon, dolg po deset kilometrov enkrat tedensko. Pogosteje jim ni bilo potrebno, saj skoraj nihče ni bežal od njih k nam.
Ne spomnim se primera, čeprav sem bil devet let na meji, da bi na drugi strani grdo ravnali – mislim tako na finance Avstrije kot Italije. Pri nas je bilo več incidentov; za to so bile krive neustrezne priprave in mladost graničarjev.

spomini bolijo in krepijo, primorska pa bo ostala vedno v tebi, to čutim flower

Ida hvala Ti, prav imaš, Primorsko imam v krvi, sedla mi je v dušo in v njej ostala.

in to me zelo veseli, Primorska in Štajerska kri nosita v sebi skrite vezi objem

» PREKO meja
» Onkraj lastnih meja