"Ljubezen, misteriozna reč...

Če bi bila ljubezen preprosta je ne bi slavili.
Če bi bila ljubezen predvidljiva, se je ne bi bali.
Če nas ljubezen ne bi navdajala s srečo in sladkimi trenutki, bi jo zavračali.

Če bi ljubezen izbirala, potem človek ne bi bil ljubljen.
Če bi bila ljubezen na voljo v trgovini, je ne bi cenili.
Če nam ljubezen ne bi podarjala najlepših dni našega življenja, potem ne bi bila ljubezen.

Toda ljudje slavimo ljubezen preprosto. Ali pa je sploh ne.
Ljudje se bojimo ljubezni. Bežimo. Z bednimi izgovori o karieri, mladosti, razdalji. Če razmislim.. to pomeni, če si mlad in če v svoji ulici ne najdeš partnerja ostaneš sam? ker so drugi predaleč? Prestari? Premladi?
Zakaj ljudje zavračamo ljubezen, sladke trenutke v dvoje, ko pa se po drugi strani zavedamo, da je težko, ne, zelo težko najti svoj jang? In ko se vsaj malo približamo našemu jangu, drugi polovici, pa čeprav ni popoln del sestavljanke, ga zavrnemo. Ga ne želimo imeti. Kot da je to zadnja stvar na svetu, ki bi jo želeli. Ker je to za nas roba z napako. Cheep shit! Je kriv pohlep? Ali bi temu lahko rekli želja po perfekciji?
Ne moremo izbirati kdaj bomo ljubili. Ljubezen pač ne pozna funkcije nastavi čas in datum. Ni tehnično tako napredovala. In upam da ne bo. mogoče nam je le tehnični razvoj tako zagrnil pravo življenje s zavesami monitorjev in dlančnikov. S črnimi zavesami. Se zaradi tega ne zavedamo več svojih prvinskih nagonov? Najti partnerja? Ustvariti družino?
Zakaj ljudje ne znamo ceniti, kar nam je podarjeno? Narava, ljubezen, življenje na sploh. Je tako težko postaviti sebe pred ogledalo in se vprašati: zakaj se upiram? Zakaj plavam proti toku, ko pa tako ali tako vem, da me bo v nekem trenutku posrkal v svojo smer? Saj ne najdemo odgovora na vprašanja, pa vseeno. Vprašanja v nas naselijo mir in zadovoljstvo da se zavedamo svojih čustev.

Ljubezen, misteriozna reč. Težko jo je najti. Ko pa jo najdeš, potem vidiš, da je nisi sposoben ceniti.

Šele, ko dovolj ljubiš sebe,lahko ljubiš tudi druge...

Dobro razmišljanje..o ljubezni niti ne zmanjka, a ne?

Človek se mora najprej spoznati, prepoznati svoja čustva, da jih lahko deli in daje drugim. šele takrat spozna lepote in skrivnosti ljubezni...

Ljubezen nas pa tako ali tako navdihuje vsako sekundo našega življenja..

Ja prav tu, v tej zmedeni množic pikslov in bitov se sprašujemo o naravi naši.
Paradoks ali dotik tega časa. Ali oboje. Ta zmedenost nas bo pokopala ali
pa pripeljala do katarze. V tem čudnem svetu zelo težko pride čista ljubezen na plano. A če se tega zavemo je to prvi korak. Poskusimo stopiti naprej pogumno in ljubeče.

Ravno v tem drvečem času pridemo da tovrstnih spoznanj, dovolj le dogodek, utrinek dne, da lahko spoznaš sebe, svoje poslanstvo, le pogledati globlje je potrebno, poslušati notranji glasek pa je vse jasno, ali kakor pravijo vse z ljubeznijo....
Menim pa da tehnologija ne upliva na nas, le mi hočemo dodati njej težo in ob enem prelagamo odgovornost na druge, kakor se nam v veliki meri dogaja. Beri ne vsi, ali večina nas zemljanov.

Pa še nekaj bi dodala, zanimivo knjigico dobila včeraj v izposojo: "SAMOZAVEST" Kako si jo pridobiti in živeti z njo avtor= Barbara De Angelis - Založba Karantanija,

kolikor sem jo prebrala = zanimiva

Prav lepo pozdravljeni vsi tu na Valu

Dušanka Požgaj je napisal/a:

Človek se mora najprej spoznati, prepoznati svoja čustva, da jih lahko deli in daje drugim. šele takrat spozna lepote in skrivnosti ljubezni...

Ljubezen nas pa tako ali tako navdihuje vsako sekundo našega življenja..

Običajna ljubezen je kakor sonce,
vzhaja in zahaja, a prijateljstvo ostaja.

Toda, ali sonce res vzhaja in zahaja ?

Sonce je res odlična, vroča prispodoba za Ljubezen, ki seveda ne vzhaja in zahaja, to se mi dogaja vrteč se z Zemljo okrog Zvezde, ki dobesedno priča o Bogu - Ljubezni. Nikoli nisem razumel kako lahko nekdo reče da v "ljubezni trpi", kako to? Po mojem zato, ker si osebo ali predmet svoje pozornosti lasti, od tod prihaja izguba, neizogibno.

Preprosto in lepo si tole spisala. Čestitam