Kipci, gore, podobe, živali,…
Vsakdo veruje v nekaj mogočnega,
v silo, ki nas žene naprej
tudi takrat, ko si želimo obstati.
Vsakdo veruje v besede,
v svoje znanje, v znanje drugih,
v nekaj, v čemer se najdemo,
s tem živimo, kar nam daje
radostni občutek svežine, zavetja.
Jaz pa verjamem v ljubezen.
V vsem poznano damo,
ki nas spremlja že od nekdaj,
zaradi katere ima vsak svoj jaz in bit.
Verujem vanjo,
verujem kot v
nekaj nadnaravnega, mogočnega,
nekaj s čimer se povezujemo tudi
z neznanci, z živalmi.
Vem, so ljudje, ki so jo zapustili,
ljudje, ki želijo, da je ne izkusimo,
da se je ne oprimemo
z vso močjo in z njo živimo.
Želijo, da ne okusimo njene
grenkobe, ki ustvarjajo trajne rane.
Da se ne prepustimo toku življenja,
ampak delujemo po nenapisanih pravilih.
Ampak jaz jo hočem,
okusiti želim vsak droben delec nje,
z njo dopolnjevati sebe in sočloveka,
se z njo smejati do solz,
se objemati z žalostjo
in ljubiti vsako novo jutro.
Želim poskusiti.
Želim, da je ljubezen tista tretja oseba,
ki bo zaspala med nama,
naju povezovala iz dneva v dan,
nama dala tisoč pravih odgovorov,
namesto enega.
Želim in vem, da bo le prava ljubezen tista,
ki lahko še v tako grenak okus
umeša nekaj čistega nedotakljivega sladkorja.
Verjamem, da obstaja…