Na tnalu sanj obglavljam hrepenenja,
peščena jutra stresam v misli prazne,
iz brazd neba pa grome neprijazne
presajam v nove lončnice življenja.
V brezdušne solze mojega ihtenja
prilivam grenko-sladke pesmi razne.
V tišini utopljene, neopazne,
zgube se v strugah tujega drhtenja.
Če kakšna kaplja razmrši gladino
postane duše tvojega izvira,
začutil boš pekočo bolečino,
ki trga opno mojega prezira.
A hkrati z njo zaslutil še milino,
ki vir je vrelcu večnega nemira.