"ZGODBA KATERO PIŠE ŽIVLJENJE“

Živa Mejak je napisal/a:

Ni prenesla več pritiska, srce ji je razbijalo kakor noro, danes po dolgih letih se je ponovno vračala v tisti kraj, to je bil kraj njenih spominov, lepega in hudega če ga je gledala skozi rožnata očala ljubezni.
Dolgo je premišljevala kaj naj napravi, naj se odpravi ali ne, ni se vedela odločiti, ni vedela kaj ji bo notranji glas povedal, že davno ga je nehala poslušati iz preprostega razloga, delovalo je kakor zavajanje, zato si je nekega dne rekla: Dovolj, sedaj me lepo pusti na miru, živela bom svoje življenje ti odidi prepusti meni vso skrb za srečo katere sem je potrebna, prosila je Boga naj jo reši tistih peklenskih muk. Uslišana je bila, misli in želje se niso osredotočale več v center pozornosti, drugo jo je prevzelo in tako je mislila da je že vse za njo, da ji nič in nihče več ne more do živega, trdno je sklenila nadaljevati pričeto pot, ovire pa vse odstraniti, pričeti na novo. Težko je bilo na začetku, hude boje je bila, vendar odločena da ne prelomi dane obljube.
Dolgo časa je Lucija posvečala svoje življenje starejšim občanom, to delo jo je neizmerno veselilo, pomoči potrebnim ljudem je bilo njeno življensko poslanstvo, ona se je počutila izpopolnjeno iz zadovoljno, ljudje so ob njej čutili neko oporo, tolažbo, nekaj več je bila, neka notranja luč jo je obdajala, to je prenesla na druge, to jih je bodrilo, ona pa je v tem delu uživala. Ni si hotela priznati, vendar v delu je zdravila svoje srčne rane, ali svojo veliko rano. Dolgo ni premišljevala o njej, danes ko se je približevala temu kraju, kjer je imela lepe spomine, tam je prebival nekdo, tisti nekdo je nekoč ogrel njeno srce, nikoli se ni zgodilo nič, vendar za njo je bilo to veliko že samo dejstvo da po tolikih letih ga bo mogoče zopet srečala.
Spoznala sta se na sestričnini poroki, Sara se je takrat ženila, lep in postaven Tomaž je med svojo izbrano sorodstvo povabil tudi njega, svojega prijatelja.
Peter je bil Tomažev dolgoletni prijatelj poznala sta se že iz rane mladosti, preplezala sta vse vaške zidove obdelala vse travnike in vedela za vse skrite kotičke.
Leta so prinesla svoje, Tomaž se je ženil Peter pa je že izkusil poročni jarem, imel je lepo ženo, dva prekrasna otročička, zdelo se mu je da je srečen, da sreča je popolna, toda izkazalo se je obratno.
Na Tomažev poročni dan se je njegovo življenje spremenilo, njegova življenjska pot je postala drugačna, nekaj se je v njemu predramilo, to pa je načelo njegov notranji mir.
Sara je poklicala Petra, rada bi ti predstavila mojo sestrično Lucijo, že nekaj let je tega kar se je omožila in odšla na morje.
Bilo je kakor hladen tuš, ko ji je podal roko se je med njima nekaj zgodilo, energija katera je preplavila oba je bila kot strela, v trenutku sta bila združena.
Peter se je upiral vendar ni šlo, nerodno mu je postajalo, konec koncev si je rekel: kaj mi bo, pozdravim pa lahko mlado damo, nič ne de'!
Bila je res lepe zunanjosti, vitke postave, ko jo je od daleč opazoval je videl da se moški svet kar suče okoli te lepotice, ni se izpostavljala ali moški so se kar potegovali za njeno pozornost.
Pogled je kar naprej bežal v njeno smer, ona ga je začutila, njune oči so se srečale, rdečica je oblila oba. Lucija se je zavedala svojega položaja, trenutna zmeda v čustvih jo je spravljala v nerodno situacijo, ker pa jih ni uspela preusmeriti in se skoncentrirati na drugo, si je odšla po kozarček močnega.
Nikoli v svojem življenju ni posegala po pijači, toda tisti trenutek je potrebovala nekaj močnega, nekaj žganega da ji umiri um, da jo prizemlji.
Hvala Bogu je bil tudi Peter dovolj prizemljen, da se ji ni približal, tudi če sta si izmenjala sem pa tja kak ukraden pogled, sta bila oba toliko prisebna in si nista dovolila napraviti kak nepotreben korak kateri bi lahko zaznamoval njuni usodi.
Zabava je končala, odšla sta vsak s svojo družino njuni poti se nista več srečali. Dolgo ji je ta dogodek ostal v spominu, premišljevala je o Petru, nič ni vedela kako in kaj je z njim, nenazadnje saj ji tudi nič ni obljubil, kaj pa če si je samo njena domišljija to oblikovala, kaj če njemu ni bila niti malo všeč?
Enako je v svojih mislih premleval Peter, ta ženska je pričela kaliti njegov notranji mir, postajal je nemiren, odraz tega je bil viden, žena je postajala zaskrbljena, nekoč ga je celo vprašala, če ima težave v službi, takrat je uvidel: Nekaj moram napraviti, ponovno je pričel z njegovo strastjo, šport. Vedel je da to je potrebno premostit, tako se ne bo dalo živet, zato je v trenutkih globokega premišljevanja in tuhtanja prijel v roke kolo in se odpeljal daleč stran.
V ihti je sprožil vso svojo notranjo zaskrbljenost, nekam se je moralo to odteči, nekaj je moral napraviti iz sebe.
Zgodba življenja je potekala dalje, Lucija in Peter se po tistem dogodku nista več srečala, veliko je bilo še praznovanj katere sta prirejala Sara in Tomaž, vendar ali eden ali drugi iz takih in drugačnih razlogov se nista udeležila srečanja in preprosto se tudi srečati nista uspela, to pa je bilo hote, vedel pa ni nihče. Danes je na poti v ta kraj, tokrat je Sara prepovedala kakršen koli izgovor, rekla ji je: Danes dovolj, sama ali v družbi moža, moraš se udeležiti mojega rojstnega dne, danes imam okroglo obletnico, pod nobenim pogojem nočem slišati nikakršnih izgovorov, enostavno da se naslikaš tu.
Sama je bila vznemirjena, srce ji je bilo, ko se je približevala mestu ji je vročina udarila v lička, pa se je potiho spraševala, ženska Božja kaj se pa s teboj dogaja, kaj ti je, v skritem kotičku srca je vedela, spomin na njega, da ga lahko po dolgem času, desetih letih ponovno sreča jo je spravljal ob pamet.
Njeni občutki je niso varali, že ko je stopila iz avtomobila, tudi če je dobila parkirno mesto daleč od drugih tako da si lahko v miru približa družbi, da se zbere pred morebitnim presenečenjem, jo je to presenečenje presenetilo predno si je mislila.
Ravno je obrnila ključ in zasliši za seboj cviljenje gum, pa si misli, ta mladina. Zamišljeno se odpravi proti hiši, hrup glasov se je razlegal daleč naokoli, hiša Sare in Tomaža je bila na lepi poziciji, daleč na okoli nista imela sosedov, to je Saro osrečilo, tako je lahko prirejala zabave do jutranjih ur in nobenega ni motilo. Predno se je približala družbi se odloči da obišče bližnji potok, ta je vil svojo pot ne deleč stran od gostiteljičinega doma.
Tako zamišljena zre v vodo, obuja spomine.
Peter je bil ne deleč od nje, ni ga slišala, parkiral je avtomobil zraven njenega, tako je imel vpogled v celotno dogajanje, ko je videl da je zavila k bližnjemu potoku se je odločil, tokrat se opogumim, stopim do nje, preveč časa sem sanjal o tej ženski da bi to danes izpustil, ujel bom priliko katera mi je ponujena.
Približal se ji je, ni ga slišala čisto potiho je izustil pozdrav in ob enem z radovednostjo dodal: Lep potok, a ne, tudi sam bi imel tako lepo hiško ob vodi, delil bi življenje z ljubljeno, nikoli si nebi želel drugega kakor samo njo, je še dodal!
Takrat se je obrnila in obstala to jo je predramilo, kako je lahko svoje misli slišala iz ust neznanca, kateri si je danes morala priznati, celo desetletje ga je čuvala v svojem srcu. Sedaj ko ga je imela pred seboj je vedela ta ji je bil zapisan na kožo, tudi če nikoli ne bo del njene življenjske poti, to ji je nekaj pomenilo.
Nerealno ali tako je bilo.
Podarila mu je nežen nasmešek in pozdrav, kljub temu se je napravila malo presenečeno in vprašala: A se mogoče poznava?
Petru je butnila kri v glavo, ni vedel kaj bi odgovoril, toda njegov jezik je bil hitrejši od misli in je kar izustil, saj tudi sam sem se spraševal, zdelo se mi je da sem vas nekje srečal, toda ne vem kdaj in tudi ne kje!
To je bil šok za oba, njuni misli so se kakor lučke prižgale hkrati, eden za drugega sta se spraševala, toliko časa kujem to osebo v zvezde sedaj se pa zavem da me skoraj ne pozna, to je bil šok za oba.
Po uvodnem pozdravu sta se uspela zedinit, toliko sta bila odrasla da je bilo dovolj igre, Lucija je prva dodala, sem Sarina sestrična in sem se morala danes udeležiti njene okrogle obletnice, v to me je prisilila. Enako je priznal Peter, tudi meni je Tomaž grozil, če se ne udeležim srečanja. No super je dodala Lucija, potem pa greva k ostali druščini, tako se je pričelo njuno ponovno snidenje, njuna druga pot.
Večer je potekal kar lepo, Lucija se je v širokem loku izogibala Petra in tudi on je bil bolj v zakulisju dogajanja, občasno je vrgel kak pogled v smeri Lucije vendar nič preveč, saj s vsakim pogledom v njeno smer se mu je zdelo kakor da njegove oči kričijo željo po njej, zato se je skrival. Luciji so njegovi občasni pogledi katere ni zgrešila prijali, nežno so jo božali, priznala si je da ji je še vedno všeč, tudi to da sedaj so čustva do njega že tako močna da si ga potihoma želi.
Ko se je druščina razpršila so ostali le še posamezniki, si je Lucija zaželela samote, odšla je v temni noči ob siju lune proti potoku, ni vedela da budno Petrovo oko spremlja vsak njen korak, da ni mu ušla nobena podrobnost večera v kateri je bila vpletena ona.
Nežen sijaj lune ju je spremljal do potoka, tiho je stopal nekaj metrov za njo, tega ni opazila. Ko se je približala vodi je obstala, si zaželela nekaj lepega, saj ji je nekoč prijateljica povedala, ko sije luna na vodno gladino takrat zapri oči in si zaželi nekaj lepega. Tako je tudi napravila, zaželela si je nekaj lepega in to lepo se je tudi zgodilo , predno se je tega zavedala.
Peter je pristopil k njej in nežno dodal: A se lahko pridružim? Ker ga ni videla da ji sledi je trznila in priznala, malo si me ustrašil, on je dodal, ni bil moj namen; oprosti!
Tiho sta zrla v vodno gladino, nato je Peter vprašal: a lahko izvem o čem premišljuješ? Ona je dodala, o ničemer, le luno opazujem kako se lepo zrcali v vodni gladini, če bi imela še lase bi si jih lahko uredila, tako je bister ta potok kakor pravo ogledalo.
Takrat se ji je Peter približal , z roko posegel po njeni bradi ji dvignil glavo in se zazrl v njene oči ter jo potihoma vprašal: Lucija zakaj toliko časa beživa eden pred drugim, kaj si pravzaprav želiva? Veš, je dodal v tvojih očeh vidim neizmerno željo po meni, v sebi čutim veliko željo po tebi!
Takrat se je v njej odprlo tisto kar jo je toliko časa zadrževalo, vse vajeti so popustile, tako strastno se je naslonila na njegove nežne ustnice in sta odplavala z luno vred v svet ljubezni, saj je bila edina priča tiste noči, noči ljubezni in strasti, tam na jasi jo je nežno in strastno ljubil, tam je pričela njuna življenska romanca, začetek velike ljubezni. Ta ni imela konca, ali vseeno ni bila tako rožnata, bila je ljubezen z ovirami in preprekami, ljubezen med Lucijo in Petrom. Petru je mešalo um, Luciji so se odprla nebesa tisto noč, vedela je da bo težko ali bilo je vredno truda, ljubila ga je več kakor si je želela priznati.

Zgodba je pretresljiva, tudi sama pišem podobne ... Njeno jedro nas opozarja kako kratko je življenje ...

Res je Bojana, ne zavedamo se tu zemeljskega obstoja, naše vloge, drvimo, bežimo, mislimo da smo za večno, žal ni tako in tudi pravilno je ....Vse se enkrat konča, morali bi se zavedati tega...
Hvala za obisk