Še zadnja moževa oblačila bo pospravila, oprane in zlikane jih odnesla za pomoči potrebnim ljudem.
Tako hitro mineva čas, že dva meseca je minilo od moževega pogreba.
Pred desetimi leti ga je doletela možganska kap, od tistega dogodka se ni več opomogel. Leva polovica telesa je bila v celoti prizadeta, desna delno, zato je bil popolnoma odvisen od nje, svoje žene Jane.
Živela sta na deželi, to je bilo edino dobro z vsem kar se z Nejcem je dogajalo zadnja leta.
Stik z naravo je obema veliko pomenilo, življenje v mestu bi težje sprejemal, bolezen bi napredovala.
Bil je priklenjen na invalidski voziček, hraniti in negovati ga je morala kakor dojenčka, kljub temu da se je zavedal svoje situacije, je bilo življenje z njim znosno. Jana je morala po njegovi bolezni zapustiti službo in se mu posvetiti štiriindvajset ur na dan. Na začetku ji je bilo zelo težko, bila je hude boje, oba sta se privajala na novi način življenja.
Nejc na svojo paralizo, Jana odsotnost od službe, kjer je bila v kontaktu z ljudmi, v drugo skrajnost sama z možem in to dan in noč.
Premostila sta začetno krizo ter sprejela svoje poslanstvo, to nama je namenil Bog si je mislila in ponavljala Jana, Nejc pa je samo pritrdil saj od tistega usodnega dne ni več spregovoril.
Pogrešala je stare sodelavce in vse tiste prevožene kilometre katere so jo, po eni strani osvobajali, po drugi pa utrujali. Iz naslova svoje službe je imela tudi lep in grenak spomin. Med poslovnimi partnerji s katerimi je sodelovalo njihovo podjetje je spoznala tudi njega, Matevža, bil je komercialist v velikem gradbenem podjetju. Zelo hitro sta si postala simpatična, med njima je bila neka posebna vez, toda nikoli nič več. Kakor da bi slutila, eden pred drugim sta skrivala tisto nekaj, kar bi se lahko razvilo med prijateljema. Ob vsakem snidenju in druženju sta ostala na distanci, zavedala sta se zakonskih obveznosti, dolžnosti katere sta obljubila sebi in partnerjema.
Kakor pravijo da kri ni voda se je njuno poznanstvo krepilo, ali nekoč se je zgodilo neizbežno. Njuni podjetji sta ju poslali na strokovno izpopolnjevanje, daleč oddaljena od domačih a ob enem v bližini drug drugega.
Predavanja so se vrstila v dopoldanskih in delno popoldanskih urah, večeri in noči so jim bile na voljo. V hotelu kjer so bili nastanjeni so se ljudje ob večerih zabavali in sproščali. Tisto večer so povabili tudi njo, pa si je rekla zakaj ne: po celodnevnem napornem poslušanju in sedenju bo prijalo malo sprostitve.
Matevžu ni ušlo da se tudi Jana pridružila veseli druščini.
Srce mu je poigralo tudi če si ni priznal, te dni ko je bila vedno v njegovi bližini in budno oko jo je spremljalo povsod, se je odprlo tiho hrepenenje.
Od nekdaj mi je všeč si je mislil, danes jo bom končno povabil na ples, dama ne bo odrekla povabilo, zavrtel jo bom kakor vrtiljak. V njenih očeh je prebiral stisko, toda zaradi drugih se je odzvala in pristala na povabilu..
Zaplesala sta ob zvokih nežne glasbe, melodija ju je odnesla in pozabila sta na ostali svet okoli sebe, ni trajalo dolgo: „Kratka pavza so naznanili muzikantje.“
Večer se je odvijal z veliko hitrostjo, ob dobri glasbi sta tudi nekaj malega nazdravila in spoj vsega ju je pripeljal do želenega.
A bi šla malo na zrak, ji je predlagal Matevž? Njena zadrega ga ni zmotila, spregledal je rdečico na njenem obrazu ter dodal: Tako toplo je tu notri, primanjkuje mi kisika pa te povabim če prideš zraven!“ Če je pa situacija sledeča, potem pa se pridružim, prijatelju bom vedno ob strani ko bo potreboval pomoč je dejala in ob temu sta se oba nasmejala ter odšla na zrak v temno noč. Ob siju lune sta se naužila svežega zraka in izmenjala veliko zanimivosti. Jana je bila bolj zadržana tudi upravičeno, ali Matevž je vedel kako mora ravnati da je ozračje sproščeno, domače brez večjih trenj. Imel je pravilne prijeme, vedel je kako je potrebno ravnati z damami, to mu je bil tudi osnovni poklic, vsakdanji kruh.
Bilo je že pozno in Jana se je odločila za slovo, toda moški nebi bili moški, če bi popustili in ravno tako je tudi Matevž vztrajal: Kakor želiš je rekel, te pospremim do sobe, lahko? Lahko je dejala, saj nazadnje verjetno imaš tudi sam sobo v bližini še dodala. Tako sta odšla še preostali del poti skupaj, v tišini vsak s svojimi mislimi. Sem prispela je potiho dejala, a bi še kaj nazdravila za zaključek večera, se ni pustil zmotiti Matevž. Ni čakal na njen odgovor, kar povabil jo je v njegovo sobo: Daj pridi imam nekaj sladkega pa bova zaključila tako lep večer. Vendar ne za dolgo doda Jana, sem že zelo utrujena, noge me bolijo in krvavo bi potrebovala počitek!
Saj ne bova dolgo, samo spijeva in bo, tudi sam sem utrujen, jutri bo zopet naporno predavanje, še bolj od predavanja me izmuči sedenje je še dodal, toliko da prebije težko vzdušje katero se je ovijalo okoli njiju.
Dobrodošla v moj svet, ji je odprl vrata sobe; Le vstopite dama, v čast in zadovoljstvo da ste sprejeli povabilo, tako boste videli kje prebijem samotne noči.
Besede so mu ušle, preveč izrečenega, bile so že tam zunaj, njena ušesa so jih slišala, postalo ji je nerodno, nič zato si je rekel in načel novo temo, toliko da odpravi Janino zadrego.Natočil je njej in sebi, nazdravila sta na lep večer ter na njuno poznanstvo, ko se je približala vratom da odide, ji je sledil. Ni zdržal več, njena bližina ga je popolnoma odklopila, potegnil jo je bliže k sebi in jo objel. Izmuznila se mu je iz rok in dejala, kaj počneš Matevž?
Nič ne počnem, le poljubil bi te rad, kaj nisi opazila kako že celo večer se vijem okoli tebe, moje oči že dolgo počivajo na tebi, ne reci da tega nisi slutila Jana?
Sem Matevž, ali dobro veš, oba sva vezana, obveznosti morava izpopolnjevati, obljube držati, to je vsa umetnost je še dodala. Že, že ali jaz te noro ljubim, te dni ko sva tako blizu sem spoznal tisti del čustev katere so bile skrite globoko v meni so butnile na plano, že dva dni premišljujem kako se ti približati, kako ti pihati na dušo da se boš odzvala.
Dolgo se že poznava, dobro veš, če bi imela namen bi to tudi zrealizirala, nočem zaradi sebe, tebe in najinih družin, ne tega zahtevat od mene Matevž, mu je tiho dejala.
Popolnoma te razumem Jana, toda jaz bi vseeno poizkusil, če si ne dava priložnosti, ne bova vedela kaj bi lahko bilo. Nič ni, pa tudi nič ne bo! ne pozabi kaj sem ti ravno povedala, mu je še dodala. Ne morem, pa tudi ne smeva to početi Matevž, razumi. Težko je razumel Janine besede, po glavi mu je hitela samo ena misel, ona in njene nežne ustnice katere so mu bile tako blizu ali tako daleč. Ni prenesel več tistega mučnega vzdušja, še enkrat na hitro se ji je približal in ji ukradel poljub, vrnila mu ga je ni se upirala, dobil je potrdilo; Ljubi, me.
Kaj si se premislila, jo je vprašal ko se je odmaknila iz njegovega objema, ne je dodala se nisem pa tudi se ne bom Matevž, kar sem rekla tako naj tudi ostane!
Lahko noč in mirne sanje je še dodala v pozdrav in zaprla vrata za seboj.
Odšla je tako kakor je prišla, si je mislil potiho. Tisto noč ni zatisnil očesa, v mislih je analiziral, odvijali so se mu različni filmi, spoznal je kako mu je prirasla k srcu.
Mučil se je da bi padel v globok spanec ali misel na njo mu ni dovolila, ona Jana je bila center in vse kar je bilo tisti večer v njegovi glavi.
Mislil si je, ženska močno te ljubim, s teboj bi pričel nekaj novega, nekaj lepega, ker mi ne dovoliš bom napravil rez. Kakor strela z jasnega se je odločil, ne ostanem do konca izobraževanja, si bom že nekaj izmislil kakor izgovor. Napravil je kovčke v roku petih minut, zložil vso obleko, napisal kratko sporočilo Jani, jo pustil pri receptorju se poslovil in odpotoval.
Hočem stran si je ponavljal ko je sedel v avtomobil, ura je bila pol šestih zjutraj, za njim je bila neprespana noč, moč čustev katera so ga navdajala so imela neizmerno moč, utrujenost se je pričela oglašati, ko je zavil na avtocesto.
Ni se dolgo vozil, oči so bile utrujene zbranost je upadla, noga na pospeševalcu hitrosti je imela kameno težo. V trenutku se je zgodilo, pnevmatika je počila, vozilo je od velike hitrosti zavrtelo za tristošestdeset stopinj in na prehitevalni pas, nasproti je pripeljal tovornjak z še večjo hitrostjo, neizbežno je bilo, Matevžev avtomobil je pristal pod kolesi tovornjaka. Bil je konec, konec življenja. Ni se zavedal dogodka, le trenutek in tema, toda zadnja misel je bila ona-Jana. Saj ni vedel da odhaja s tega sveta, iz preprostega razloga ker ga je pograbila utrujenost in je zaspal.
Jana ni vedela za nastali dogodek, le opazila da Matevža ni na predavanjih, mislila si je: Je že kaj prišlo in je moral domov.
Ni ji bilo vseeno, vendar kar je bilo je bilo. Na dan odhoda domov, ji je receptor podal kuverto, z začudenjem jo je sprejela: Izročam vam to, v imenu gospoda Matevža.
Le toliko si je mislila, kaj je napisal, kaj mi želi s tem sporočiti, odprla je pismo, v njemu je pisalo: Draga Jana, le par besed!
Ker me nisi želela sprejeti upoštevam in spoštujem tvojo odločitev, toda vedi, s teboj sem bil pripravljen pričeti na novo, ustvariti si smisel v življenju.
Ali zavoljo tega se sedaj poslavljam od tebe in tvojega življenja!
Ni slutila da imajo te besede realno podlago, poslovil se je od vseh, ne samo od nje, toda tega ni vedela.
Življenje je potekalo dalje, nekaj ji ni dalo miru: Le kod se nahaja Matevž, nič več ga ni videla pri njih v firmi, niti glasu ni bilo slišati o njemu. Nakar se neki dan predstavi mladenič in pojasni, sem predstavnik gradbenega podjetja, Jano je presenetilo. Pa saj vendar za to podjetje dela on, toda se ni pustila zmesti.
Mladi gospod je opravil svoje in potem sta ob kavici še malo pokramljala, pogovor je nanesel na Matevža, se ve njo je zanimalo kod se nahaja...
Brez prevelikega zanimanja je vprašala, ste že dolgo pri njih?
Niti ne, je dejal mladenič: zamenjal sem dolgoletnega sodelavca, kateri je preminul pred dvema mesecema v prometni nesreči.
Jano je oblil hladen pot, prebledela je, fant je opazil in vprašal, saj se ga spominjate, a ne?
Sodelovala sva, vendar nisem vedela, se je hitro rešila zagate. Ker je občutil njeno stisko je dodal, bilo je hitro in iznenada, vseh je šokiralo. Vračal se je domov iz službenega potovanja, izobraževanja, te zadnje besede so bile kakor dodatni rez.
Po začetnem šoku se je morala kaj hitro spravit k sebi, ni bilo časa za žalost, vsaj na zunaj ni smela pokazati tega. Njena notranjost je pričela žalovati, zavedala se je da ga je ljubila, vendar sedaj je bilo vse zaman, tiste noči je morala postaviti karte na mizo in odigrati še zadnji meč.
Ni bilo dolgo in je sledila moževa tragedija, no si je rekla sedaj pa imam. Pri sebi je sklenila, Matevž: ti boš vedno v mojem srcu, kjerkoli si, postavljen imaš svoj oltar in prebival boš v njemu.
Svoje življenje pa bom v zameno neumnosti, posvetila možu in njegovi bolezni, tako bom odslužila dolg, tisti katerega mi je Bog naložil na ramena in ga moram odplačati.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
