STARI MLIN...

Vedno, kadar se je njemu dogajalo kaj lepega..čudovitega, enkratnega, se mu
je na spomlad, v času mnogih dehtečih rož..trav; takrat, ko narava dobesedno
eksplodira, ko nastane erupcija moči, prebujene iz zimskega spanja. Takrat, ko
vigred spremeni..preoblikuje prirodo v raj na zemlji. Spremeni jo za vse; za
vse tiste, ki jemljejo življenje kot nekaj, kar ni samoumevno dejanje. Za vse,
ki življenjsko pot obravnavajo kot nekaj, kar jim je dano na posodo od
vsemogočnega, ne v trajno last, zato se je ne posiljuje in se je ne vrača
pokvarjene..uničene, zavržene. Vendar se morami tega tudi zavedati.
Obravnavati in jemati…uživati jo moramo s polno mero odgovornosti. Pravzaprav
moramo biti pri tem uživanju previdni v vsakem trenutku svojega časa…življenja.
Odzivati se moramo na vsako draž narave, na vsako njeno še tako rahlo
vibracijo, s katero nam sporoča svoje želje…potrebe. Signalizira nam potrebo po
njenem skrajno resnem obravnavanju..konzumiranju. Zato jo moramo jemati vase z
občutkom in ne kar tako, tja v en dan, pod levo roko in jo ocenjevati, se ji
čuditi z enim očesom. Vedno in ob vsakem času moramo biti pripravljeni, da se
odzovemo klicu prirode, njenim potrebam…zahtevam.





Bil je del žive narave, v njej…z njo je bil v sozvočju in vsak trenutek
svojega časa se ji je posvetil s polno mero taktnosti…razumevanja. Njej,
naravi, ki mu je dajala duhovne moči, ki ga je dopolnjevala v vsakem koraku in
mu dajala smisel v nadaljnjem življenju, se je vračal poln pričakovanj, poln
prošenj do nje..njene lepote, poln notranjih potreb po razbremenitvi…sprostitvi
v njej. Od nje, narave, je pričakoval, da ga vedno sprejme vase, ga s svojimi
čari celi globoko v dno duše, da mu psihično zdravje postavi na najvišjo
kondicijsko raven.


Njegova senzibilna duša..telo je po dolgem času stresnega..uničujočega
vala, tsunamija dogodkov, našla smisel za naprej v njej, v hribih večno
zelenega Pohorja, v grabah, v vodotokih potoka…rečice Bistrice..njenih zeleno
bistrih tolmunih. V objemu šumenja slapa Šuma so njegove misli doživljale
katarzo in se kot prečiščene..prečesane od vsakdanje navlake, kot prerojene
vračale vanj v smeri novih načrtov..ciljev. Strme poti Pohorja, njeni temni
kolovozi, so mu kot naravna savna v znoju spirale njegovo dušo…telo, mu
bistrile pogled na svet, ga jačale v prepričanju, da ni nič na svetu kar tako
brez naporov in težav. Dajale so mu vedenje, da svet…življenje ni samo v
barvah, da je tudi in predvsem črnobelo in da si ga sam narediš
barvnega..lepšega, če si ga.





Stari mlin ob potoku je sameval že desetletja. Takoj po vojni je še njegovo
kolo zajemalo bistro vodo v svoje naročje in gnalo mlinske kamne, da so mleli
moko Pohorcem, tam živečim kmetom. Takrat se je še slišala pesem mlinarja…vrisk
mladih deklet, ki so prihajala iz bližnjih vasi po dišečo moko.


Sedaj je nem, vse okoli njega, vse v njem je nemo. Ni več pesmi mlinarja,
vriska deklet, še preklinjanje hlapcev je zamrlo v šumenju slapov. V slapu Šum,
v njegovem padajočem bogastvu čez skale večtisočletne, je sila vodna izgubila
svojo moč, potrebo po mletju, po preživetju ljudi, Pohorcev od daleč in blizu.
Še ozračje tam okoli njega je pomembno tiho in vzvišeno, kot da nekaj ve, kot
da skriva skrivnost dogodkov…prizorov, ki so se odvijali v mlinu, v njegovih
prašnih…belih nedrjih. Samo vlažno kamenje…zrak tam okoli hoče, sili v nos, v
ušesa, kot da ti pravi, ti nekaj šepeče, obuja spomine noči..dnevov preteklih.





Vanj se je zatekal takrat, ko je bil sam, ko je potreboval ropotanje
lesenih koles…zobnikov, tresenje lesene cevi s cunjo na koncu, iz katere se je
kot curek vode zlivala bela moka. V mlinu je dišalo po kruhu, po žgancih je
dišalo, ko se je mlela koruzna moka, takrat je bilo še posebej prijetno, pa še
lakoto je lahko krotil. Šumenje vode preko mlinskega kolesa ga je odnašalo v
svet, kjer ni nič hudo, kjer z vodnimi mehurčki, ki se dvigajo, odhajajo tudi
misli…lepe želje, potreba po njej, njenem telesu.


Velikokrat sta se z njo dobila v starem mlinu, on in ona, mlada hči
lastnika gozdov okoli mlina in vsega, do koder je seglo oko; vse je bilo
njegovo. Srce njeno pa je bilo samo njegovo; dala mu ga je, ko je nekega večera
prišel v njihov mlin in ona je bila sama.


Poznal jo je, videval jo je, ko je prihajal do potoka, njegovih brzic,
tolmunov, kamor si je ona hodila namakat svoje vitko telo lepih oblin. Noge je
imela kot srna temnih gozdov in modre oči, ki so bile kot tolmuni tam, bile so
globoko modre…iskrive. Njen smeh je bil tako lep, tako božanstven, kot bi poslušal
zbor gorskih vil, kako prepevajo ob večerih na obronkih host…livad. Večkrat jo
je poskusil nagovoriti, vendar se je vedno glasno nasmejala in stekla proč od
vode, proč od njega. Ni ji sledil, ni šel za njo, da jo ujame, saj je vedel, da
bo njegova, ko pride čas, ko bo ona odločila, kdaj bo to in kje. Čeprav si jo
je močno želel, želel si je, da jo pritisne na svoje grudi, da jo poljubi, kot
se poljubi lepota gora…gozdov, srno Pohorja. Zadrževal se je, saj je vedel, da
je rosno mlada, da ima komaj osemnajst let, da je kot preplašena jerebica v
žitnem polju in da vsak nepremišljen…preveč močno čustven korak lahko razdere
idilo povezano s tanko nitko sreče, ki še pride. Vsaka groba beseda, ki bi bila
izrečena v efektu hrepenenja, bi lahko s svojo sapo poželenja upihnila
plamenček, ki počasi tli v njej. Vsa njena odmikanja, bežanja pred njim, sta ga
še samo bolj podžigala, ga utrjevala v nameri, da si jo vzame, si pridobi njeno
srce in jo popelje v svet sladke ljubezni.


Meglice so se dvigale s polj, ko se je spuščal po shojeni potki skozi polje
ob robu gozda. Češnje so veličastno cvetele in bile so kot beli labodi v jezeru
na novo pognanega listja. Povsod, kamor se je ozrl, je bilo videti prihajajočo,
težko pričakovano pomlad. Potka ga je vodila dalje po gozdu, spuščala se je
strmo proti potoku, ki je bil ves žuboreč, penil se je in kot bele svilene
zavese so padali njegovi slapovi v donečo globino, se dvigali iz njih kot konji
Lipicanci v galopu, v diru proti večnosti…oblakih. Šoja, stalni stražar gozdnih
površin…višin, je zagnala preplah s svojim vreščanjem, ko ga je opazila, kako
se premika v svetu, ki pripada samo njim, divjim živalim, rastlinju…drevju.


Mlinu, veteranu staremu v vojnah z neurji…hudourniškim vodami, se je
približal, ko je bilo sonce že visoko v zenitu. Kot da spi, da dremlje, se mu
je zdelo, saj je bilo okoli njega vse šumeče tiho, uživalo je pomladno ugodje,
samo mlinsko kolo je enakomerno, morda že malo utrujeno, pelo svojo pesem,
čap-čap-čap in voda se je belila preko njega, pod njem je bila bolj mirna, bolj
lena, tekla je bolj počasi, saj je kolo ni več potrebovalo, bila je odvečna
energija. Odprl je težka hrastova vrata in stopil v prostor, kot da je stopil v
star urni mehanizem. Vse okoli njega je bilo, klopotalo v enakomernem glasnem
gibanju..ropotanju. Ne reče se zastonj: »V mlinu se pove dvakrat!« Videl ni
nikogar, če je že bil kdo, ni ga slišal zaradi ropota, čeprav je glasno, na ves
glas klical: »Je kdo doma?« Odgovora ni dobil. Počutil se je domače, zato si ni
delal skrbi. »Bo že kdo prišel,« si je rekel in sedel na stopnico stopnišča, ki
je vodilo v zgornji del mlina v prostor, kamor se je nosilo polne vreče,
pšenice, koruze, rži, ječmena in se jih potem po potrebi sipalo v mlin med mlinske
kamne. Enakomerni klepete-klepete, ropot koles v sistemu mlina, ga je rahlo
uspaval, spravil ga je v stanje prijetnega dremanja in kar naenkrat je bil
popolnoma buden. Vse je utihnilo, nastala je tišina, le vodo zunaj v potoku se
je slišalo, kako teče in žubori. Slišal je tudi, bolj kot videl, da je zunaj
mrak. Nočne ptice čuki so se že oglašali in vodomci so se odpravljali v svoja
gnezda, da jih je bilo slišati skozi majhno okno osvetljeno z luno iznad
mlinskega kolesa, iz katerega so v tolmun padale kaplje vode. Sprva ni vedel,
zakaj takšen molk mlina, zakaj tišina, kaj vse to pomeni, dokler ni iz prostora,
iz katerega se je opravljalo z žlebom, ki je vodil vodo na mlin, stopila ona.
Čeprav je bil mrak v prostoru, je vedel, da je ona, poznal jo je po hoji, po
obrisih njene postave; preprosto čutil jo je. Ko je stopila po lesenem podu
proti njemu, je ta glasno zaškripal, tako da ga je začutil v želodcu in še
žarek lune jo je objel, da je bila videti kot angel noči…starega mlina, ki ga
bo zdaj, zdaj s svojimi peruti…ročicami pobožal.


Lepo, kot zna samo ona, ga je pozdravila in povedala, zakaj je mlin
ustavila, rekla je: »Ko sem te videla, kako lepo spiš, sem pomislila na princa
iz moke, princa mlinarja. Nisem hotela, da se prebudiš, tako spokojen obraz si
imel, da sem sklenila in ti naredila tišino. Veš, danes sem imela dolg pogovor
z očetom, nič kaj prijeten zame, o tebi je bilo govora.« Samo gledal jo je in
niti z besedo je ni prekinjal, dovolil si je, da si jo jemlje z očmi. Ona je
poznala ta pogled, zato ni odvrnila pogleda od njega. Vedela je, kaj je pogled
poželenja, vedela je, saj je tudi sama čutila nezadržno ljubezen…željo po
njemu, njegovem dotiku. Sklenila je, da se mu nocoj preda. Njen oče pa je
nasprotoval, da se dobiva z njim, da ga videva, čeprav ga je poznal že vrsto
let, tako rekoč od malih nog ga je poznal. Ni se strinjal, saj je želel, da
vzame takšnega, ki ima kaj pod palcem, ki ima 'grunt'. Takšen, po volji očeta,
je obstajal. Bil je sin soseda, velikega 'gruntarja', vendar ona ni hotela
slišati zanj, še v cerkvi pri maši ga ni marala videti.


Žuborenje vode je postajalo vse glasnejše in v sencih je čutil, kot da se
mu je srce prestavilo v tisti del glave. Vse je dobilo drugačen zvok, še čuk s
svojim skovikom je bil drugačen, zdel se mu je bolj poskočen, bolj speven. V
njem je bilo vse napeto, rahel drget se mu je sprehajal po telesu, ko je stopil
do nje, jo dvignil od tal in jo strastno poljubil na vroča…sladka usta. Ni se
upirala, privila se je k njemu, da je čutil njena prsa, kako se vdirajo v
njegova. Ko ji je segel pod krilo, mu je roko prav nežno zaustavila in rekla:
»Kaj, če kdo iznenada pride? Greva raje v zgornji prostor na vreče!« Le kako je
lahko bil tako nepreviden, si je govoril v sebi, vendar jo je brez besed
dvignil v naročje in jo odnesel po stopnišču.


Zunaj je potok tekel svojo pot in njegov glas je bil kot harmonija glasbe
narave. Ona se mu je nenadoma izvila iz objema in stekla dol v spodnje
prostore. On pa je dalje ležal vznak na vrečah in prijetna toplota ga je grela
v ledveni predel. Gledal je v leseni strop in razmišljal o stvareh, ki so se
dogajale ta trenutek, saj ni vedel za vzrok njene odločitve, njenega nenadnega
odhoda. »Oprosti, pogledala sem, če sem zaklenila, saj ne zameriš, kajne?« je
tiho rekla, vendar je bilo zaznati negotovost…strah v njenem glasu, ko se je
ulegla k njemu na blazino iz vreč polnih žita. Privila se je k njemu in oba sta
uživala šumenje potoka, počasi in z občutkom sta vsrkavala mrak okoli njiju.
Zunaj se je slišalo škrabanje..cmokanje. »Pst, jež je,« je rekla ona in mu
položila prst na usta, da ga je narahlo grizljal. »Vem, poznam njegovo
sopihanje in lomastenje,« je zašepetala, da so mu mravljinci šli po telesu. In
spet sta prisluhnila šumenju potoka, škripanju utrujene..lesene konstrukcije.
Nekje med trami je rahlo zapraskalo, verjetno je bil polh, saj so se radi
zadrževali v mlinu. Desno nogo je dal preko njene leve noge in jo prižel k
sebi, z rokami je poiskal njene grudi, čvrste in tople. Ni se upirala. Z levo
roko ga je nežno gladila po razporku na hlačah, da je postal čvrst. Šumenje
vode v potoku se je umikalo v noč, začelo je šepetati, kot da odhaja po strugi
naprej, proti slapu Šumu, katerega bobnenje se je zlivalo z okolico…temo.
Njunih vzdihov ni bilo moč slišati, bili so kot nežno ječanje hrepenenja, kot voda,
ki se zliva preko kamenja; bili so kot veter, ki je rahlo pihljal skozi vejevje
košatih pohorskih smrek. Ona se je ulegla vznak in ga povabila nase. Z rahlim
dotikom roke mu je dala vedeti, da si želi, da jo pokrije s svojim telesom. »Leži
tako na meni in se ne premikaj. Rada bi te čutila z vsem svojim telesom in
bitjem.« Poljubljal jo je na usta, da sta se njuni vroči slini spajali v eno. V
usta je vzel njene prsi in jih nežno božal, da je začela dihati bolj hitro in
privzdigovati spodnji del telesa. To ga je še bolj podžigalo, da je čutil, kako
se mu po žilah pretaka vroča…vzvrela kri. Počasi z občutkom…previdno ji
je vlekel hlačke preko kolena in čez, da jih je ona lahko samo z nogo odvrgla.
Tudi ona je njemu pomagala, da se je osvobodil odvečnega tekstila in da je bil
gol kot ona, bila sta kot Adam in Eva, oba sta bila gola kot takrat, ko sta
prišla na svet. Nista čutila, ko ju je rahel hlad objel, bila sta vroča in
močno željna drug drugega. Poljubljal jo je po telesu, vso je pokril z vročimi
poljubi strasti. Počasi, ped za pedjo, vsaki milimeter njene kože je poljubil,
rahlo ovlažil. Prav narahlo se je približal njenemu cvetu, da je zastokala od
zadovoljstva. Z rahlim znakom rok mu je dala vedeti, da naj pride višje k njej.
Sledil ji je, jo poljubil na usta dolgo in strastno. Vse v njem je bilo napeto,
vse v njem je bučalo in šumelo kot potok zunaj, kot slap Šum malo nižje. »Boš
nežen, bojim se,« mu je rekla na uho, »strah me je, da bo bolelo, saj veš.«
Obljubil ji je, da bo nežen in da se naj ne boji, ji je še zašepetal. V
njegovem glasu je bilo čutiti, da bo pregorel od hrepenenja, da bo zgorel od poželenja,
vendar je bil nežen…potrpežljiv z njo in to je ona vedela, saj toliko ga je že
poznala, da je vedela, da ni nasilen. Z občutkom in nežnostjo se je združil z
njo v eno, eno dušo in eno telo – telo, ki hrepeni po dotikih in dušo, ki je
lačna ljubzeni. Vedel je, da je utrgal beli cvet, da ji je vzel nedolžnost. Bilo
mu je lepo, bila je nežna, kot je bil nežen njen glas. Poljubil jo je na usta
in za trenutek je odšel izven sebe, bil je v svetu, ki ne traja dolgo, vendar
je božanski.


Oba sta ležala vznak in poslušala svet okoli njiju, šumenje potoka, ki je
spet imel glas pravega potoka in bučanje Šuma, ki je bil znova največji v
svojem okolju.


Hvaležen je bil staremu mlinu, v katerega se je vračal še celo poletje in
bil v njem car v pravem pomenu, saj je bila v večerih…nočeh z njim ona, carica
Pohorja. Bila je prava »baba«, bila je ženska z veliko začetnico in kar je bilo
najbolj važno, ljubila ga je in to resnično. Tudi on jo je ljubil iz dna duše,
iz najbolj temnega kota svojega srca jo je imel rad. In tisto poletje je bilo v
njegovem življenju, eno od lepših, če že ne najlepše. V tistem času, na tistem
kraju je doživljal svet, ki ne gre zlahka v pozabo in ki gre s teboj v kraj,
kjer ni svetlobe in ne sonca. Bilo je nepozabno poletje in če bi bilo zadnje,
bi se splačalo takoj umreti in nikoli več vstati, niti v reinkarnaciji ne. Bilo
mu je tako lepo tisto poletje, da je spomin nanj kot nekaj lepega, ki se ti
zgodi samo enkrat v življenju.


Njo še srečuje v svetu gozdov Pohorja in vedno se jima zdi lepo, ko se
pozdravita, nasmehneta eden drugemu in odideta vsak v svojo smer življenja. Še
vedno je lepa, skratka, prava »baba« je.

krasen zapis.
zlahka sem si iz zapisanega narisala barve, obraze, misli..

tea oršanič je napisal/a:

krasen zapis.
zlahka sem si iz zapisanega narisala barve, obraze, misli..

Hvala, lepo si napisala.

Ostane ti samo še vonj meglic
v ranih jutrih...šumečega vodotoka,
osamljenega vodomca klic...
...bučanje slapa,
rad vračaš se na kraj spomina.

lp

Lepo občuteno zapisana zgodba. Užival v prizorih narave, čutil vlažen mah pod prsti, slišal bučanje vode. V nek čas - prostor, ki samo je. In v katerem smo.
Spoznati, da smo to lahko tudi ta trenutek, pa čeprav samo preko tvoje zgodbe, navdihuje.

Miroslav Tičar je napisal/a:

Lepo občuteno zapisana zgodba. Užival v prizorih narave, čutil vlažen mah pod prsti, slišal bučanje vode. V nek čas - prostor, ki samo je. In v katerem smo.
Spoznati, da smo to lahko tudi ta trenutek, pa čeprav samo preko tvoje zgodbe, navdihuje.

Miroslav hvala Ti za komentar.

Tisto kar je slišati...videti v soteski deročega potoka, v njegovi strugi, na njegovih bregovih, se imenuje življenje časa, ki nam beži z vsakim dnem.

lp