Iztegne roko, dlan razpre
in poboža njen star, zguban obraz...
Oči niti ne odpre,
saj s prsti vidi
vsa leta trpljenja in težkih dni,
čuti pa tudi toplino srca,
njegovo preprostost, mehkobo.
To izvabi nasmeh,
a takoj na obraz se žalost nariše,
ko pomisli na to,
da je nekoč več ne bo,
da vse bolj bliža se dan,
ko izrekla ji bo
še zadnje slovo...