Dolga, široka reka
sladkih besed ljubezni
se gladko vali iz medenih ust;
kakor opojno vino
pozne trgatve
tiho kaplja v srce,
prodre v vse skrite pore,
da postane mehko, voljno, ranljivo
in vsi ostri robovi
zasijejo v preobleki nežne mehkobe.
Brezskrbno in zaipljivo,
neučakano kot sahara, žejna vode,
se potopim pod gladino mogočne reke.
V slepem objemu
blažene, blagodejne svežine
telo prebode strupena harpuna.
Reka ni več reka,
je le nepremično jezero,
pod katerega bleščečo gladino
se skriva z muljem prepredeno blato
praznih besed...