Reka ve..

Stala je na obrežju. Gledala je v reko, ki je mirno plula mimo njenega življenja. Vse se je umirjalo, še brzice so tonile v tisti utečeni mir.
Bila je mirna, brez misli. Postajanje ob reki je postalo del njenega vsakdana. Včasih je mižala in s hladom prala svoje misli, drugič je z nemirnimi očmi poskušala ustaviti tok.
A reka je tekla ,tekla dalje..Nema, neozirajoč se nanjo, ki ji je zvesto stala ob strani in v njej iskala tolažbo, odgovore..Morda reka ve..?

Piš vetra ji je mršil lase in ji žgečkal obraz. Zamižala je. Glava ji je sama nežno pobegnila preko ramena in preden je odprla oči, je zaznala postavo..Približeval se je nežno, a odločno. Srce ji je začelo utripati hitreje, sunkovitejše dihanje ji je razprlo usta in jih rahlo privzdignilo v vabeč nasmeh. Naj razpre roke? Naj steče nasproti?Naj zdrži še sekudo ali dve in na videz potlači hrepenenje..? Bilo je, da bi kričala, da bi taisti trenutek s svojim glasom vznemirila reko, ki je brezbrižno tekla..Le ona je stala na mestu...Tiha.

Počasi je odprla oči. Nasmeh je povesil kotičke ust in pozabil na svojo bit. Oči, ki so jo bolele pod težo zaprtih vek od silnega lesketa, so tožno pogledovale proti praznini. Lesket je zamenjala sled solze, ki ni imela namena zdrseti po licu. Glava ji je utrujena zdrsnila na boleče prsi.
Zopet je bil le privid, želja in spomin, ki se je vračal znova in znova in znova. Vedno tukaj, vedno na istem mestu izginjajoče reke..
Nezavedajoč si je pogladila lase z lica, nadela tisti boleč nasmeh, ki namršči obrvi ,a vseeno tolaži. Roke je potisnila globoko v žep se obrnila na petah in odločno zakorakala. Tokrat ne poti toku, temveč skupaj z reko..

Reka ve..

Mateja tud proza ti leži, super. me je tvoja zgodbica spomnila na eno mojo starejšo pesem, pa ti jo puščam namesto komentarja. Objem

Reka tiho teče...


Veš, danes sva se srečala…

Meglica se je spuščala
na prve znake zapuščenega dneva,
stala sem tiho ob vodi,
poslušala skrivnostne pripovedi,
prisluhnila kaj mi veleva…

Obrnila sem obraz na senčno stran,
prihajal si tujec, meni tako znan…
In kamenje sivo, prepredeno
z algami časa je oživelo,
drevesa so upognila se k tlom,
posušeno cvetje je ponovno vzcvetelo.

In reka je potiho svojo pot odšla,
zavila naju je v trenutek in ponesla tja.
Svet se je vrtel in čas mrtev oživel
vedela sva brez besed dovolj je bil pogled...

ojoj, krasna.. Tudi moje delo je starejšega datuma, očitnp bom lepo lahko znova prezračila svoje podstrešje...mam še eno rečno..v poeziji..
Lp,Mk

Super, v tem delu foruma, se mi zdi, da nam manjka ogromno ...

Čak..da začnem o konjih..

Ja, komaj čakam. Po tvojem opisu sodeč, nas čaka še zelo zanimivo branje ...

Morda pa res:)