Cesta je prazna,
po njej hodim le jaz
in iščem zatočišča,
a v vsej širjavi neba,
ko oko vidi vse do obzorja,
ne najdem niti majhnega,
komaj vidnega mesta na svetu,
ki bi povabilo me medse,
objelo in nikoli izpustilo
v ta kruti svet,
svet žalosti in bolečine,
trpljenja in praznine,
ki bi za vedno čute in vid odvzelo...
In če naprej razmišljam,
ugotavljam,
da sem ta svet v resnici našla...
Edini svet, ki lahko mu blizu pridem,
edini svet, ki lahko mu bôl izlijem,
je svet, v katerem bivaš ti...
svet mojih pisarij, moje poezije.