Daljne leto 1986. Bivši vojaški zdravnik rajnke JNA je na okulističnem pregledu, kamor ne je bila napotila zdravnica na sistematskem pregledu, ugotovil, da ne vidim kot bi moral, oziroma je zgolj potrdil njene domneve in mi predpisal očala. Moja mati- še zdaj jo vidim- pa je jokala, kot bi ravnokar izvedela, da bom zaradi mesojede bakterije ob nogo in bom moral vse življenje hoditi ali z berglami ali pa se prevažati z vozičkom.
Tako je namreč ona dojemala nošenje očal. Kot jebeno invalidnost.
Sicer je hiba, ampak ni pa za jokat.
Pač ne bom ostrostrelec ali pa pilot Lufthanse. Jebeš mu mater.
»A sem ti rekla, da ne beri pod kovtrom z baterijo. Kolikokrat sem ti rekla da boš pokvaril oči?«
Vsakič, ko sem iz šolske knjižnice prinesel novo prigodo Vinetuja in Old Shutterhanda sem to poslušal in sedaj se je izkazalo, da je imela prav. Pokvaril sem oči...
Z receptom za očala sva se odpravila k enemu od dveh optikov v mestu in tako kot vsa ponudba vsepovsod v tistih časih je bila tudi ta borna. Tudi vsi lokali so bili enaki. Mesar, urar, optik. Enako. Le drugo blago in drugi plakati po stenah.
Izbiral sem lahko med tremi različnimi okvirji.
Črnimi,roževinastimi in kovinskimi, vsi pa so bili prekleto ogromni.
Sama očala so me bila. No, tedaj je šlo tudi meni na jok, mat' pa je zares jokala, ko me je dejansko videla z očali na nosu. Na natečaju za izbor očal so častno mesto na mojem nosu dobila kovinska, ker se jih je dalo dlje časa nositi. Aaa, vsako leto, pa ne bomo novih očal kupoval'.
Ko so bila čez slab teden gotova sem jih znova pomeril, da smo preverili, če je dioptrija primerna, če me morda ne tiščijo preveč pa še napotke sem dobil.
»Nosi jih za na daleč! Za televizijo in za na tablo.«
Če bi bil kdaj pri nas doma, bi vedel da do televizije ni daleč in bližje kot v prvi klopi res ne morem sedeti.
Najbolj me je skrbel odziv sošolcev. Upravičeno.
Samo da sem si jih vzel iz etuija in si jih nataknil, že so se butali s komolci.
»Špegle 'ma!« je brž zaključil nekdo, ki so ga doma ves čas pitali z brihtolom.
«Špe-glar, špe-glar, špe-glar…« je začel skandirati bodoči vodja navijaške skupine Green Dragons.
Tako oni kot tudi jaz smo rabili nekaj časa, da smo se navadili na dejstvo da nosim špegle.
Sedaj niti pomislim ne, da bi jih snel. Razen ko grem spat. No pe še ob kakšni priložnosti. Drugače pa jih nosim ves čas.
Res pa je, da sedaj lahko izbiraš med nešteto modeli, med vsaj ducat barvami in da so trgovine z očali- optike postale prave veleblagovnice. Nepregledne vrste različnih proizvajalcev, oblik, barv, pri izbiri ti pomaga malodane stilist in nemalokrat se zgodi, da si špegle- pardon- samo okvirje pride kupiti nekdo, ki jih sploh ne potrebuje. Kot modni dodatek.
Kljub temu pa me bega sledeče.
Če že lahko dobiš kakršnekoli okularje- čemu za božjo voljo, bi si izbral najgrše, največje in sploh najbolj neprimerne naočnike sploh!?
Opažam namreč, da je prisoten nek trend nošenja retro očal, ki bi jih še Woody Allen zavrnil in zahteval nekaj novejšega. A ljudje jih nosijo.
Ne rečem, tudi sam bi si jih omislil, če bi imel denar za zbirko očal, kot jo ima Elton John. A če imaš le ene ali dvoje. Čemu bi imel potemtakem ravno takšne?
Sam izbiram okvirje sila previdno. Takšne kakršnih nima ravno vsak drugi.
Tako sem v Domžalah navohal malo optiko kjer je imel gazda odbit okus za okvirje, a kaj ko mi namerjene dioptrije nikakor ni znal vstaviti vanje.
Em ni štimala medzenična razdalja, em mi je vstavil cilinder, ki ga sploh nimam, v okvir je namesto, da bi hladno vstavil leče brez segrevanja okvirja to kakopak storil s klasičnim segrevanjem, tako, da mi je eno steklo ves čas padalo ven.
Pa še dioptrija ni bila pravšnja- trikrat!
Zato sem se navadil s povsem novimi očali stopiti do konkurenčne optike, jih poprositi za uslugo- zmerite mi dioptrijo lepo vas prosim in preverite če je vse kot mora biti. Ponavadi ni. Pa potem uredimo.
In ko sem kooončno le dobil željen okvir s pravo dioptrijo, na mestnem avtobusu nabašem na Anžeja Dežana, ki z enakim modelom očal skoznje čita knjigo 'How to please your man'.
K vragu.