Molče sedim,
da bi se duša umirila,
a misli vedno znova uhajajo k njemu.
Molče jim sledim,
ker vem, da vodijo k objemu,
sreči, smehu in veselju...
Pa vendar so mi nekaj zamolčale...
Med mislimi najinimi nastal je prepad,
moja duša pa že je telo zapustila,
odšla proti njegovi,
padla v prepad in se zlomila...
Zdaj tava v temi, brezčasju,
poti nazaj ne pozna...
Kar vidi, čuti, so spomini le
na pogled, dotik njegov.