V znamenju sonca in lune

V znamenju sonca in lune

V znamenju sonca in lune rojena,
z zemeljsko silo zopet spojena.
S prvim vdihom tihe bolečine,
z mislijo, da enkrat vse spet mine.

Nekje na poti stopicam k izviru,
izgubljam nit na svojem tiru.
Preveč s kopreno pozabe ovita,
s skrivnostjo davno že pokrita.

Strmim v dani zdaj trenutek,
je kdo ustvaril zanj osnutek?
Vprašaj nič ne pomeni svetu,
četudi duša je šele v cvetu.

Nihče ne more zagotoviti resnice,
ko jemlje si že vsak svoje pravice.
Dolžnost predvsem do sebe pozabi,
le bogastvo, ki izgine zase zgrabi.

In napaka spet in spet se ponovi,
začaran krog te zopet zavrti.
Ujet v sto trenutkov pekla Zemlje,
Raj izgine, spet te žalost jemlje.

Počasi bo treba odstreti koprene,
opazovati sonca in lune premene.
Ko dan bo zlato in noč bo srebro,
v škrlatni obleki boš gledal nebo.